”Spopad” revolucij
Ali Zahod spoznava pravo naravo arabskih družb
Šele sedanja politična vrenja v arabskem svetu odpirajo oči Evropejcem in kažejo tudi drugačno podobo držav in režimov. Z vso silovitostjo kažejo, da v tem svetu živijo ljudje, predvsem mladi, ki so razgledani, izobraženi in dobro vedo, kaj hočejo in česa ne. Zelo zgovorno so zahodni intelektualci in mediji, najprej skladno z orientalističnimi predsodki Zahoda do arabskega sveta, o čemer je pisal že pokojni palestinski mislec Edvard Said, skušali oceniti dogajanje po analogijah z drugimi revolucijami. V past takšnega razpravljanja so se ujeli tudi nekateri dobri poznavalci dogajanja na tem območju.
Pri tem je morda najbolj zanimivo mnenje Tarika Alija, britansko-pakistanskega zgodovinarja in komentatorja Guardiana, ki je v pogovoru za srbski časnik Vreme dejal, da »arabski svet, z Egiptom v središču, preživlja evropsko leto 1848. V nasprotju z mnogimi komentatorji menim, da imajo sedanja mobilizacija množic in vstaje le malo skupnega z dogajanjem v vzhodni Evropi v letu 1989. V arabskem svetu si ljudje želijo neodvisnosti in demokracije, želijo pa se tudi izmakniti objemu grdega imperialističnega Zahoda, ki je podpiral njihove despote.«
Tudi Tarik Ramadan, švicarsko-egiptovski profesor z Oxforda meni, da bo moral »zahod premisliti svoj odnos do arabskih držav in prenehati metati polena pod noge opoziciji, zato da bi ohranil na oblasti sebi všečne diktatorje«. Sicer pa po njegovem zahodni svet, ko govori o islamski revoluciji, ničesar ne razume, ne loči ali pa noče spoznati, da obstajajo v arabskem svetu različne vrste islama, ki pa se tudi prenavljajo in doživljajo spremembe. Še posebej naj bi to veljalo za muslimansko bratovščino, ki je v preteklosti nasprotovala demokratični ureditvi države, zdaj pa se zavzema za demokracijo, čeprav še ni dosegla »turške ravni«.
Politolog Oliver Roy opozarja, da je v arabskem svetu na delu postislamska generacija, za katero so velika revolucionarna gibanja, boj njihovih staršev, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, davna preteklost. Mladih ne zanima ideologija. So bolj pragmatični do življenja, kar kažejo tudi z geslom: »Odidite zdaj«. »V primerjavi z njihovimi predhodniki v Alžiriji v osemdesetih letih se ne sklicujejo na islam; zavračajo diktature in pozivajo k demokraciji. To ne pomeni, da so demonstracije sekularne, ampak da se odvijajo v sekularnem političnem prostoru, kjer islam ni več ideologija, ki bi lahko ustvarila boljše življenje«. Mladi se zavedajo, da so islamski režimi postali diktature in zanje nista privlačni ne Savdska Arabija in ne Iran. Toda demokracija, ki jo hočejo, ne sme biti tuja, po receptu ameriške administracije, še manj seveda bivšega predsednika Busha, ki jo je z orožjem, vendar neuspešno, pripeljal v Irak. Mora biti, pa tudi kaže se tako, samonikla, čeprav še ni jasno, v katero smer se bo nagnila in kakšna bo vloga islama v njej. Slavoj Žižek v pogovoru za Worldnews, sodeloval je tudi Ramadan, opozarja, da ima Zahod rasistične predsodke do arabskega sveta, češ da ni vreden demokracije. Žižek pravi, da sedanje dogajanje v arabskem svetu izraža predvsem pristno človeško željo po svobodi. »Oni razumejo, s tem, kar počnejo, demokracijo bolje kot mi na zahodu. To je najboljši argument proti vsem tistim neumnostim o spopadu civilizacij. V uporu proti tiranu smo vsi solidarni. Tu je na delu univerzalizem v najboljšem pomenu.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.