24. 2. 2011 | Mladina 8
Le vkup le vkup uboga gmajna
Dežmanovi »biseri« ob resni obravnavi preganjanja kmetov
Naslovnica
© Arhiv Mladine
Mohorjeva družba je izdala knjigo Le vkup le vkup uboga gmajna in jo podnaslovila s Preganjanje kmetov in kmečki upori v Sloveniji 1945-1955. Urednik Jože Dežman je ob predstavitvi dejal, da pričevanja v knjigi razgaljajo politiko komunističnih oblasti po drugi svetovni vojni do kmetov in podeželja, in to politiko označil za »teroristično razredno vojno in teroristično okupacijo podeželja«. V zase značilnem slogu je ošvrknil tudi sodobno slovensko politiko: »Ko prihajamo s to knjigo na plan, se seveda lahko vprašamo, ali bi npr. gospod Türk rekel, da je to drugorazredna tema. Ali bi Marko Vrhunc rekel, da so ženske umrle v Teharjah in so jih odnesli v Hudo Jamo? Ali bi kolega Repe protestiral, da ima ta hiša (predstavitev je bila v Muzeju novejše zgodovine, op. a.) lahko kar koli z urejanjem rova svete Barbare.«
Sicer pa v knjigi izvemo marsikaj in se poučimo o političnih in ekonomskih ukrepih povojnih oblasti, s katerimi so razlaščale (velike) kmete, s prisilo ustanavljale kmetijske zadruge in vsiljevale kolektivizacijo in »socialistično preobrazbo vasi«. Vendar ta proces, kot piše dr. Mateja Čoh iz Študijskega centra za narodno spravo, ni bil nikoli speljan do konca, saj je oblast leta 1953 z agrarno reformo kmetom dovolila obdržati 10 ha obdelovalne zemlje, v primeru slabše kakovosti 15 ha, zemlja nad tem zemljiškim maksimumom pa je bila razlaščena in je prešla na Sklad ljudskega premoženja. V uporabo so jo dobili kmetijske zadruge in kmetijski kombinati. Vse to se je dogajalo na temelju tedanje politike o »likvidaciji kapitalističnih elementov na vasi«.
Številni podatki in pričevanja v knjigi so pretresljivi, a vendarle se ob prebiranju ni mogoče znebiti tudi občutka o na silo skrojenih presojah. Avtorji, predvsem »bojeviti« Dežman, želijo prikazati kmete ne le kot žrtve tedanjega režima, ampak tudi kot protikomunistične borce, ki so se obupno upirali kolektivizaciji. V knjigo pa je bilo treba nekako umestiti še dr. Jožeta Pučnika, ki je pisal o položaju kmetov sredi šestdesetih let, ko o kolektivizaciji ni bilo ne duha in ne sluha več, čeravno položaj kmetov tudi takrat ni bil zadovoljiv.
Knjiga naj bi bila v »ponos in v nov zagon« današnjemu kmečkemu stanu, ki je po mnenju dr. Bojana Žalca dolžan sam, kot poseben razred, zavarovati svoje interese, saj mu jih ne bosta ne kapitalist in ne proletarec, če ga parafraziramo. »Kmetu je tuj tako brezosebni kapitalizem kot taka in drugačna komunistična ureditev,« zapiše Žalec. A vendar, čeprav to v knjigi ni obdelano, je sodobni kmet povsem drugačen od tistega iz sredine prejšnjega stoletja. Ne le po velikosti posestev, tehnologiji pridelave in trženjskih navadah, ampak tudi po razgledanosti, saj so pravim kmetom tuji revanšizem, domačijska »zaplankanost« in oziranje v preteklost. Morda pa ima prav Ivan Oman, ko pravi, da je treba pisati o teh stvareh, četudi »večina ljudi tega ne bo brala«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.