Erik Valenčič

24. 2. 2011  |  Mladina 8

Konec še ene soap opere

Revolucija v Libiji je uspela in to je bilo že na začetku tedna jasno vsem razen tistemu, proti kateremu je bila sploh naperjena: Moamerju El Gadafiju

Protestniki v mestu Tobruk na vzhodu Libije trgajo izvod Gadafijeve Zelene knjige, ki v Libiji velja za nekakšno ustavo in mu s tem na simboličen način sporočajo, da je njegove vladavine konec. 22. februar.

Protestniki v mestu Tobruk na vzhodu Libije trgajo izvod Gadafijeve Zelene knjige, ki v Libiji velja za nekakšno ustavo in mu s tem na simboličen način sporočajo, da je njegove vladavine konec. 22. februar.
© Reuters

»Nekaj moraš razumeti glede Libije. Tu živimo v nekakšni soap operi, ki traja že 40 let, in nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo zamenjali režiserja,« je povedal Valid Tumi, mladenič iz Tripolisa, medtem ko je neko popoldne septembra 2009 s svojima prijateljema sedel pred kavarno Al Saraja na osrednjem tripolitanskem Zelenem trgu. Tam so pred leti potekale javne usmrtitve domnevnih izdajalcev Gadafijeve revolucije. Hasan Genan in Kaled Elatreš, tudi stara okrog 30 let, sta nejevoljno prikimala Validovim besedam. Kot so pojasnili vsi trije, zase niso videli nobene prihodnosti; če bi imeli možnost, bi takoj zapustili državo. Libija se je sicer v zadnjih sedmih letih, odkar je Evropska unija leta 2004 preklicala sankcije, precej spremenila in doživela velik gospodarski zagon, vendar od tega velika večina od 6,5 milijona prebivalcev ni imela nič. Prej nasprotno. Socialna stiska ljudi se je navkljub odpravi ukrepov le še poglabljala.
Od velikih tujih naložb predvsem v naftno infrastrukturo in gradbeništvo je imela dobičke le vladajoča politična elita z Gadafijevo družino na čelu, Libijci pri vseh teh projektih niso dobili niti služb. Tuja podjetja so v državo praviloma vstopala z bataljoni poceni delavcev iz Bangladeša, Nepala, Filipinov in drugih držav z Daljnega vzhoda. Poleg tega se je življenje v Libiji začelo zelo dražiti, plače v javnem in domačem zasebnem sektorju pa so ostale nespremenjene. »Režim razmetava z denarjem, a za nas ne stori nič,« je pojasnil Hasan, po poklicu računalniški programer. »Garamo šest dni na teden, in ko smo prosti ..., takrat ne delamo nič. Marsikdo si tudi ne more ničesar privoščiti, vsaj tisti, ki delajo za libijska podjetja ali državo, ker so plače mizerne, življenje pa vse dražje.« Režim je še nedavno subvencioniral hrano državnim uslužbencem. Ti so lahko v posebnih trgovinah po bistveno znižanih cenah vsak mesec kupovali tisto, kar so potrebovali za preskrbo družin. To je deloma upravičevalo nizke plače oziroma, povedano drugače, v teh trgovinah je bil kupljen tudi socialni mir. »Tega zdaj ni več, toda trgovin uradno niso zaprli; ker so definirane v Gadafijevi Zeleni knjigi. Ne morejo dovoliti, da bi njegova vizija tako očitno propadla, zato te trgovine še kar obstajajo, le da v njih ni ničesar več,« je razložil Valid. »Marsikaj, kar je Gadafi pred desetletji zapisal v Zeleni knjigi, v kateri je začrtal temelje neki novi družbeni ureditvi - ta naj bi temeljila na socialni enakosti med ljudmi -, je že zdavnaj preživeto. Njegova vladavina je vladavina dvojnih meril, to pa neizpodbitno vodi v družbo dveh razredov - manjšine, ki ima v rokah vedno več, in večine, ki ima v rokah vedno manj.«
»Hiše in stanovanja so vse dražji tudi zaradi tujih podjetij, ki so pripravljena plačati več, prav zaradi tega pa se cene nepremičnin napihujejo,« je povedal Kaled. »Drugi, večji problem je zagotovo država. Čeprav oblast gradi nova stanovanjska poslopja, da bi, tako trdi, zmanjšala stisko mladih, ta stanovanja praviloma dobijo ljudje, ki so blizu režimu in ki že imajo v lasti nepremičnine. Ti kupujejo poceni in prodajajo drago, tako da se navsezadnje za nas nič ne spremeni, razen na slabše.«
Ljudje v Libiji so izjemno nezadovoljni, so večkrat poudarili in se pri tem ozirali čez ramo, da bi videli, ali mogoče kdo za sosednjo mizo ne prisluškuje pogovoru. Ko je ta nanesel na možnost Gadafijevega odhoda z oblasti, noben od njih ni upal napovedati, da je scenarij, ki smo mu priča te dni, sploh možen navkljub Validovi začetni opazki, da bi bilo režiserja nujno zamenjati. Na ljudsko vstajo in z njo na strmoglavljenje njegovega režima ni zares računal nihče. To je po svoje razumljivo. Predvsem mlajši si drugega voditelja kot Gadafija niso mogli predstavljati, saj je njegova vseprisotna trda roka krojila in nadzorovala njihovo življenje od rojstva. Kot so pojasnili, je ves družbeni in politični sistem v Libiji zgrajen okrog Gadafijevega naslova Vodja revolucije, in iz tega so sklepali, da se bo sistem resetiral šele po njegovi fizični smrti, ko ga bo treba prilagoditi naslovu novega vodje.
Iz torkovega nagovora Moamerja El Gadafija je bilo jasno razvidno, kako zelo se še vedno oklepa te svoje funkcije. Poudaril je, da ga nihče ne more prisiliti k odstopu oziroma na silo zamenjati, saj »sem vendarle Vodja revolucije!«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.