Jasno, zdaj je pa nor
Hinavščina Zahoda pri primeru Libije
Zahodne rakete na vojaškem sejmu v Tripoliju, Libija 2009
© Erik Valenčič
Ljudstvo je Moamerju Gadafiju zreduciralo vodstveno funkcijo z voditelja Libije na župana Tripolisa. Čeprav jih je sprva označil za potepuške pse, pa je na koncu le privolil v pogovor za tuje medije, če le ne bodo preveč lajali nanj. In ko so bile vse kamere prižgane, je začel svojo stand up komedijo: on ne more odstopiti, ker ni predsednik, temveč vodja revolucije, in svet pač ne razume, da v libijskem političnem sistemu de facto vlada ljudstvo in ne on, in sploh pa, zakaj, za šejtana, naj bi odstopil, saj ga imajo vsi Libijci neznansko radi. Da, tako radi, da se je pred navalom njihovih objemov moral vojaško vkopati v Tripolis. Po Gadafijevem javnem nastopu, oziroma več njih, je ameriška veleposlanica pri Združenih narodih Susan Rice komentirala, da ima očitno blodnje in da ni primeren za voditelja. Vse, kar zdaj govorijo zahodni politični predstavniki, ki se v celoti strinjajo z oznako Riceove, je pravzaprav res. Vendar je pa tudi res, da ni nor od včeraj, njegovi ekscesi so trajali ves čas, bili so javni in Zahod jih je očetovsko prenašal s stopnjo potrpežljivosti in zadrege. Ta farsa je bila očitna predvsem zadnja leta, ko so se začele sankcije zoper Libijo in se je Zahod spustil v poslovanje z Gadafijevo družino.
Vedeli so, da zaradi svoje norosti ni primeren za voditelja, vendar so ravno to uporabljali sebi v prid. Odpustili so mu pretekle in vedno nove grehe ter skrbno negovali njegov samovšečni vladarski ego, in sicer tudi tako, da so klečeplazili pred njim. Ko je italijanski premier Silvio Berlusconi avgusta 2008 obiskal Gadafija, se je moral javno prikloniti sinu nekdanjega glavnega libijskega upornika proti fašističnemu kolonializmu, Omarja Muktarja. Gadafi je ob tem svojemu ljudstvu dejal, glejte, klanjajo se nam, Berlusconi pa je odletel domov z milijardnimi posli za italijansko naftno industrijo. Britanci, kot je znano, so iz zapora leta 2009 izpustili libijskega terorista Abdelbaseta Megrahija in ga poslali domov, kjer ga je pričakal sam Gadafi v svojem značilnem zmagoslavnem slogu. Kar se v zvezi s tem premalokrat omenja, je to, da so Megrahija izpustili tik pred 40-letnico Gadafijeve vladavine. Šlo je za darilo. In podjetje British Petroleum je dobilo naftne posle v Libiji. Zgodba s Švico, kjer so aretirali enega od Gadafijevih sinov, ker je pretepel natakarja, se je končala tako, da se je Švica opravičila libijskemu voditelju, da ta ne bi iz njenih bančnih trezorjev odnesel svojih milijard evrov. Tuja podjetja, ki so v Tripolisu gradila nova poslopja, so pred gradbišči postavila velike panoje s hvalnicami Gadafiju, »graditelju slave«, kot ga je leta 2009 na svojem panoju imenoval korejski Daewoo.
In potem so bili tu še različni vojaški sejmi v Tripolisu, na primer Lavex oktobra 2009, kjer so zahodne vojaške korporacije Gadafiju prodajale sofisticirano orožje. Zdaj, ko po Sredozemskem morju plujejo ameriške bojne ladje, se Obamov obrambni minister Robert Gates živcira, ker ne ve, kako naj njegova letala ob morebitni vojaški akciji vzpostavijo nadzor nad zračnim prostorom Libije, saj ima ta država vendarle neko dobro protiletalsko obrambo. Hja, vi ste mu jo pa prodali.
In hkrati nas hočejo prepričati, da je (samo) Gadafi ta, ki je nor. Smešno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.