3. 3. 2011 | Mladina 9
Narobe svet
Javna agencija za radioaktivne odpadke se gre skrivalnice
Odpadki krške nuklearke
© Matej Leskovšek
Od javnih institucij, ki se financirajo iz javnih sredstev, bi pričakovali, da bodo upoštevale predpise in s tem dajale zgled drugim institucijam, podjetjem in državljanom. Žal pa je praksa pogosto drugačna.
Najboljši dokaz za to je ravnanje Vladislava Krošlja, direktorja javne Agencije RS za radioaktivne odpadke (ARAO). Ta se je decembra lani kljub pomislekom upravnega odbora ARAO odločil, da program razgradnje NEK ter odlaganja nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva označi za poslovno skrivnost. Krošelj, ki je bil na položaj direktorja ARAO imenovan sredi leta 2008, torej še v mandatu Janševe vlade, svojo odločitev upravičuje z varovanjem intelektualne lastnine in s tem, da je program še vedno v fazi delovnega gradiva. »Okoljski podatki, ki jih to gradivo vsebuje, so že sedaj dostopni javnosti v javnih evidencah, tako da dostop do okoljskih podatkov z omejitvijo poslovne skrivnosti nikakor ni preprečen. Da gre tu za skrivanje okoljskih informacij, bi bila popolnoma zavajajoča trditev,« pravi Krošelj. Nato dodaja: »Takšni dokumenti v nekaterih delih vsebujejo tudi informacije, ki so občutljive iz naslova fizičnega varovanja jedrskega objekta in varovanja jedrskih snovi. Za test poskusite najti primerljivo podrobne informacije za katerega od jedrskih objektov v Nemčiji, Franciji ali na Švedskem! Interes javnosti je tudi učinkovito varovanje, da ne postanemo lahka tarča npr. terorističnih aktivnosti.«
Smo s to utemeljitvijo lahko potolaženi? Nikakor ne. Če govorimo o okoljskih podatkih, ima javnost pravico vpogleda tudi, kadar gre za avtorsko delo. Oznaka tajnosti ni le v nasprotju z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in z zakonom o varstvu okolja, pač pa tudi z aarhuško konvencijo. Ta sicer predvideva izjeme, a nikakor ne, ko gre za tako pomembno zadevo, kot je odlagališče radioaktivnih odpadkov. Argument o nevarnosti terorističnega napada, če bi bili podatki razkriti, je smešen, saj sicer ARAO na svoji spletni strani ne bi objavila starega programa razgradnje NEK iz leta 2004. Zanimivo je tudi, da ministrica za gospodarstvo Darja Radić z oznako poslovna skrivnost ni bila seznanjena, vsaj tako trdijo na ministrstvu.
Kaj je torej pravi razlog za skrivanje? Odgovor se najverjetneje skriva v ekonomskem delu programa. Stroški gradnje odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov naj bi bili po zadnji različici programa bistveno višji od prvotno predvidenih. To naj bi bilo zlasti posledica odločitve za gradnjo silosnega tipa odlagališča, ki za predvideno lokacijo v Krškem zaradi neugodne sestave tal in podtalnice ni najprimernejši, predvsem pa je veliko dražji od tunelskega tipa. Znano je, da podjetje Gen energija v Sklad za financiranje razgradnje NEK prispeva 0,3 centa za vsako prevzeto kilovatno uro električne energije, proizvedene v NEK. Če bodo stroški odlagališča znatno višji od prvotno predvidenih, bo zaradi tega potrebno zvišanje prispevka Gen energije, saj sicer razgradnje NEK ne bo mogoče financirati. Ker gre za profitno podjetje, to višjih stroškov seveda ne bo prevzelo na svoja pleča, pač pa se bo navsezadnje podražila cena električne energije.
Za vodstvo ARAO se skrivalnice ne bodo dobro izšle, saj naj bi urad informacijske pooblaščenke v kratkem izdal odločbo, v kateri naj bi ugotovil, da je oznaka poslovna skrivnost v nasprotju s predpisi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.