10. 3. 2011 | Mladina 10 | Družba
Bil sem zraven
V nedeljo, 6. marca, je umrl fotoreporter Edi Šelhaus (1919-2011)
Foto humor Edija Šelhausa v Muzeju Novejše zgodovine leta 2006
© Borut Krajnc
»Beži, skrij kamero, nadte gredo!« sem še slišal svojega prijatelja pristaniškega delavca Pina, enega mnogih, ki so tistega dne v marcu 1946 demonstrirali na tržaških ulicah proti nasilju, ki je vladalo v tem mestu. Žal je bilo prepozno, že v naslednjem trenutku me je zagrabilo več rok, ki se jim nisem mogel več iztrgati, pa čeprav sem se upiral, kolikor so mi dale moči. Policaji so me dobesedno odnesli in zagnali v džip. Še vedno sem stiskal k sebi filmsko kamero ariflex, ki so mi jo hoteli po vsej sili iztrgati iz rok. Vsaj poskusiti sem moral, da jo rešim. Zbral sem zadnje moči, se dvignil v avtu in zalučal kamero med tisočglavo množico ...
Edi Šelhaus je te besede namesto uvoda pred skoraj štiridesetimi leti zapisal v svojo knjigo Fotoreporter. Na njenem ovitku je njegov nekoliko neoster portret: fotograf Igor Antić ga je ujel v hrbet, čez rame mu visi fotografska torba z napisom MatcH, na glavi ima kapo, brez katere ni šel nikamor. Bistvo fotografije mi je bilo jasno: sem fotoreporter, zato me ni, so samo moje fotografije. Šele danes odkrivam bolečino njegove sofisticirane izbire: Bil sem zraven. Odhajam. Zakaj sem smisel naslovnice razumela tako pozno? Zelo preprosto. Nikoli nisem resno jemala njegove tako priljubljene izjave Bil sem zraven, da jo je celo Jurij Gruden, scenarist in režiser, izkoristil za naslov prepričljivega dokumentarnega filma o njem. Zame je veljalo: sem zraven. In odganjam vsako misel, da bi se moj pogled spremenil. Na deset tisoče njegovih fotografij, na katerih je ujel pravi trenutek, oživlja njega in oživlja gledalce, nas potegne v napetost zgodovine ali preprostost vsakdanjika.
»Vse je bilo tako urejeno, da sem moral postati fotograf,« je nekoč dejal. Starši so bili fotografi. Oče se je izučil v Hamburgu, mama, ki je v otroštvu pasla krave, pa je očeta prehitela, in to se mu je vedno dobro zdelo. V maminem studiu v Škofji Loki je začel kot vajenec. Med drugo svetovno vojno so v studio nosili filme Nemci in partizani, prve Titove slike na Gorenjskem so razvili prav pri njih. Sliko Tita v Drvarju je njegova mama preslikala na ploščo in potem izdelala več sto fotografij. Zato so jo zaprli, Edi pa je odšel v partizane. Postal je član fotosekcije za agitacijo in propagando pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte. V Muzeju novejše zgodovine, kjer hranijo njegov arhiv, je približno 1100 fotografij iz tistega časa. Po osvoboditvi je končal v njemu tako ljubem Trstu, takrat še s filmsko kamero. Za jugoslovanske Filmske novosti in slovenski Filmski obzornik je zapisoval razburljivi povojni čas v coni A. Na glavo ni pazil, čeprav mu je France Brenk, ki je bil eden izmed ustanoviteljev državnega filmskega podjetja, naročil: »Na glavo pazi, ne na kamero, za to bomo že mi poskrbeli.« Na tržaški policiji so imeli odgovornega človeka, katerega skrb je bila le to, da je gledal za njim. Dove se quel jugoslavo, so spraševali ob demonstracijah. Službo je izgubil, ker je bil informbirojevec. Ostal je v Trstu, saj bi ga v Jugoslaviji zaprli. Nekaj je delal za časopise, kot so bili partijsko glasilo Unita, tržaško lokalno glasilo KPI Il Lavoratore, levičarska revija Vie nuove ... Predvsem pa je tekmoval s tržaškimi fotografi pri birmah, porokah, pogrebih. »Imeli smo dve vrsti albumov: take za poroko, ki so cingljali, ko si jih odprl, in črne z zlatim napisom In memoriam za pogrebe,« je povedal brez zagrenjenosti.
Po vrnitvi iz Trsta v Slovenijo se je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, objavljal v Delu, Tovarišu, TT-ju in drugih časopisih ter revijah. Ko se je upokojil, je v nemirnih sedemdesetih letih spremljal boj Slovencev na avstrijskem Koroškem za ohranitev naroda in kulture. Lotil se je pisanja in v več knjigah opisal razburljivo reševanje zavezniških vojnih ujetnikov in sestreljenih letalcev med drugo svetovno vojno. Napisal je tudi dve knjigi o živalskem svetu.
»Hudič je delati po navodilih. To je nekaj, česar nisem nikdar prenesel. Nikdar,« je dejal, ko smo s prijatelji sedeli v njegovi s papirji in knjigami nabiti sobi v domu za ostarele. Tudi živel ni po ustaljenih normah. Zato niti naši obiski niso bili taki, kot se spodobi za takšne ustanove: nismo pili čaja, nismo se pogovarjali o zdravju. Edi Šelhaus je vedno imel na zalogi novo zgodbo, ki jo je pripravil največkrat za 'svoj' tržaški Primorski dnevnik, zamisli za nove razstave, za nove knjige ... »Vedno se mi dogajajo stvari, ki mi pomagajo živeti«, je trdil. »Življenje je sreča,« je največkrat še dodal. Misel, ki bi jo sprejeli z dvomom, če bi jo izrekel kdorkoli drug. Ediju Šelhausu pa smo verjeli.
Podnapise za fotografije je pripravila Jožica Šparovec, MNZS: originalne negative hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.