10. 3. 2011 | Mladina 10 | Družba
Vintage Vikend
Tudi zelo stara oblačila so lahko modna in šik
Tokratni Vintage Vikend so zaznamovali gneča in predvsem mladi obiskovalci.
© Miha Fras
»Lej, tole smo nosili v tretjem razredu,« je ob pogledu na pisano majčko na obešalniku, do katere se ji je uspelo prebiti kljub gneči, vzkliknila Ninalena, ena od premnogih obiskovalcev, ki so prejšnjo sredo zvečer do zadnjega kotička napolnili ljubljansko trgovino z rabljenimi oblačili Gvant. Pisana majica, ki ni imela običajnih rokavov, pač pa so se ti začenjali na široko, med ramo in pasom, potem pa so se ožili, dokler jih ni v zapestju stisnil patent, je bila sredi osemdesetih res obvezni del garderobe vsake osnovnošolke. »Pa tole. Kako je lepo,« ni mogla skriti navdušenja nad črnim krilom, posutim z majhnimi rdečimi pikami. Krilo je na koncu odnesla domov, pa tudi rumeno ruto z medvedki in disko brezrokavnik, na katerem je poplesaval vzorec iz srebrnega potiska.
Tudi drugi obiskovalci, med katerimi so prednjačile mlade dame, so kljub nepopisni gneči brskali med bleščičastimi večernimi oblekami in pastelnimi srajcami, stikali po boksih z rutami, temeljito pregledovali torbice in čevlje, kakršne so pred desetletji nosile naše mame in babice, jih pomerjali v kabinah ali kar med podolgovatimi stojali z obešalniki, občasno pa so se kakšnemu izjemno retro kosu zgolj na ves glas nasmejali. Četica modnih osveščencev je med razstavljenimi oblačili poznavalsko izsledila tudi peščico starejših del priznanih modnih oblikovalcev. V oči so jim padli recimo sandali Marni ali pa kakšen kos Escade, Lanvina, Emanuela Ungara ali Guccija, ki ga je zaznamovala patina časa. Kljub temu je čevlje znamke Botega Veneta častitljive starosti neka gospa kupila preprosto zato, ker so ji bili všeč. Bili so pač cenovno dosegljivi. Za najprestižnejše kose je bilo treba odšteti 70 evrov, za večino ostalih pa nekajkrat manj. V improvizirani dnevni sobi z retro foteljema, živalsko preprogo, vinilkami in kupom starih revij Naša žena so se fotografskim objektivom medtem nastavljale manekenke, odete v nekaj posebej za to priložnost izbranih oblačil, ki jim zaradi brezhibne ohranjenosti ni bilo videti, da imajo za seboj že nekaj desetletij in da so v tem času najverjetneje krasila obličje najmanj enega, če ne več predhodnih lastnikov.
Vsa oblačila, ki so bila naprodaj tisti večer, so bila zaradi poslanstva trgovine Gvant seveda rabljena. A oblačila, ki jim je uspelo sredi delovnega tedna v klet ene od hal največjega nakupovalnega središča pritegniti tolikšno množico, so v resnici zasedala le manjši del trgovine. Oblačila, ki so bila magnet za obiskovalce, niso bila le rabljena, temveč so bila res stara in hkrati plemenito postarana, tam pa so se znašla zaradi tokratne edicije Vintage Vikenda, dogodka, ki promovira nošnjo in kupovanje oblačil, za katera se je uveljavil izraz vintage oblačila. Definicij vintage oblačil je več; nekateri jih razumejo kot oblačila, ki so nastala med 20. in 80. leti prejšnjega stoletja, drugi jih povezujejo predvsem s starimi kosi vrhunskih dizajnerskih kolekcij, nekateri pa kot vintage oblačila prepoznavajo tudi stara oblačila neznanega izvora, ki so lepo ohranjena in ki so ne glede na gibanje modnih smernic čisto preveč posebna in šik, da bi jih zavrgli. Vsekakor gre za oblačila z dolgo zgodovino, a prav takšna oblačila je pri nas, razen če jih slučajno še vedno ne hranite v omarah in na podstrešjih, presenetljivo težko dobiti. Naše trgovine z oblačili iz druge roke namreč večinoma ponujajo oblačila novejše izdelave.
V tujini medtem mrgoli specializiranih prodajaln in zlasti bolšjakov, kjer je mogoče kupiti »originalna« vintage oblačila, vse bolj pa tudi novejša oblačila takšnega videza. Verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da so ponekod, denimo v New Yorku in še zlasti v tamkajšnji trendsetterski četrti Williamsburg, vintage oblačila trenutno zelo modna, razmahnile so se tudi spletne vintage trgovine, morda pa so nekaj malega k njihovemu preporodu prispevale tudi uspešne nadaljevanke, kakšna je Mad Men, ki med drugim izjemno veliko pozornosti namenja oblačilom iz 60. let. Tudi organizatorke Vintage Vikenda, Nina Štajner, Eva Seljan, Lida Salkič in Tjaša Gračner, med katerimi sta dve Primorki in dve Velenjčanki ali pa tri bodoče arhitektke in ena komunikologinja, so se z vintage oblačili, potem ko so prebrskale domače omare, spoznavale v tujini. Eva, ki je oblačil iz druge roke vajena že iz otroštva, saj ima starejšo sestro in je morala včasih ponositi njena oblačila, je bila na študijski izmenjavi v Angliji, kjer lahko, kot pravi, takšne trgovine najdeš na vsakem vogalu. »V njih lahko dobiš vse, od cenenih kosov do izredno starih dizajnerskih kosov. Cene so odvisne od lokacije trgovine, ponudbe in povpraševanja, a so še vedno bistveno nižje, kot če bi kupovali nove kose oblačil.« Lida je bila na študijski izmenjavi v Italiji, kjer imajo izjemno ponudbo starih dizajnerskih kosov že zgolj zato, ker je toliko priznanih modnih oblikovalcev italijanskega rodu. »Sama sem se osredotočila le na kvalitetne kose, in namesto da bi zanje odštela 600 ali več evrov, sem za odlično ohranjena oblačila odštela največ 100 evrov,« se spomni.
Tudi Nina je med študijem preverjala vintage utrip na tujem, a nad tovrstnimi oblačili se je začela navduševati že pred desetletjem, ko sta z mamo v Kanadi prvič zavili v eno takšnih trgovin. Tam si je kupila svoj prvi vintage kos, »eno zelo grdo kmečko krilo«, ki je segalo do tal in je bilo na dnu okrašeno s čipko. »Takrat sem mislila, da ga bom imela za pusta, ampak ga še kar nosim. Res pa je, da je treba biti pri nošnji vintage oblačil zelo previden. Ne gre namreč za dobesedno kopiranje nekdanjih slogov, temveč za njihovo reinterpretacijo, torej za kombiniranje starih in novih ter dragih in poceni kosov, s čimer si vsak ustvari svoj slog,« opozarja Nina. Kot zadnja od četverice se je nad vintage oblačili navdušila Tjaša. »Mene je najprej pritegnil nakit in tako sem začela kupovati verižice in uhane. Te uhane, ki jih nosim danes, sem recimo našla na bolšjaku. Sčasoma pa me je pritegnila celotna scena in začela sem spremljati tovrstne trgovine,« pravi Tjaša in dodaja, da se je začela zdaj tudi njena mama spet navduševati nad oblačili, ki jih je sama nekoč že nosila.
Dekleta so množico oblačil, ki so jih izbrskala v omarah svojih mam in babic ter na pohodih v tujini, predlani prvič sklenila ponuditi tudi drugim. Dobro se še spomnijo, kako so bile takrat v skrbeh, ali bo mikro tržnici vintage oblačil, spremljevalnemu dogodku modne revije oblačil, ki jih je oblikovala Nina, sploh uspelo pritegniti kakšnega kupca. Tokrat, ob peti ponovitvi dogodka, ki je bil najobsežnejši doslej, teh dvomov niso imele, jih je pa množični odziv vseeno presenetil. Zanimivo je, da je bilo med obiskovalci tu in tam zaslediti kakšnega že malce osivelega profesorja ali kakšno damo v častitljivih letih, a daleč največ je bilo mladih. »Tako množičen obisk ob otvoritvi in tudi v naslednjih dneh je za nas velik kompliment, predvsem pa nas veseli, da je prišlo toliko mladih. Morda jim je prav naš dogodek odprl obzorja, da oblačil ni nujno iskati le v trgovinah, ki ponujajo vedno nove in nove stvari, da torej ni treba vedno stremeti le k nečemu novemu, ampak so na voljo tudi drugačna oblačila, v naših omarah, na podstrešjih ali v specializiranih trgovinah, ki so posebna in unikatna,« pravi Nina. Kot še posebej poudarjajo organizatorke, ima vsako vintage oblačilo za seboj tudi zgodbo, pa čeprav si moramo to največkrat ustvariti s pomočjo lastne domišljije.
Obiskovalci takšnih zgodb tokrat niso iskali le v starih oblačilih, čevljih in torbicah, temveč tudi v starem nakitu. Na desetine kosov, od pozlačenih brošk do masivnih prstanov in perlastih ogrlic, je zbral Jaka Neon, član ustvarjalnega tandema Kitsch-Nitsch, ki ga med drugim poznamo po pisanih disko kitschy stenskih nalepkah. Kitsch-Nitsch navdih išče v grafikah in umetniških stilih preteklosti, od pop arta do obdobja 80. in 90. let, Jaka pa je navdušen tudi nad še nekoliko bolj retro obdobji. Vintage moda ga zelo zanima, nedavno si je prek spleta nabavil denimo stare rjave škornje, še najbolj pa ga zanima star nakit. »Recimo, da je to moj hobi program. Zase in za svoje dekle, pa tudi za prijatelje, sem ga kupoval v Berlinu, Londonu, Zagrebu, pa tudi v spletnih trgovinah. Na koncu se mi je nabralo res veliko kosov, zato sem jih sklenil prodati naprej, da malo zaokrožijo,« pravi Jaka. Kolekcijo zbranega starinskega nakita je poimenoval Aka Neon Vintage Jewelry, z zbiranjem kosov pa bo nadaljeval in kdove, morda bomo lahko njegove nadaljnje podvige bolj redno spremljali v kakšni bodoči z vintage stilom navdahnjeni trgovinici.
Tudi sicer kaže, da se vintage scena pri nas pričenja prebujati. Lastnik Gvanta Matej Gjurin, ki je večino vintage oblačil, ki so bila naprodaj na tokratnem Vintage Vikendu, v Ljubljano pripeljal iz Belgije in Nizozemske, kjer jih je izbrskal s pomočjo seznama, ki so mu ga vnaprej pripravila dekleta, je bil nad odzivom občinstva navdušen in nazadnje se je odločil, da vintage kotiček v trgovini obdrži tudi po končanem dogodku. Ali bo ta živel s pomočjo organizatork Vintage Vikenda ali ne, bo pokazal čas. Vsekakor pa same ne skrivajo želje po tem, da bi imele nekoč prostor, kjer bi lahko tovrstna oblačila drugim ponujale stalno in ne le nekajkrat na leto. A ker so ti načrti še oddaljeni, zdaj upajo le, da se obiskovalci tokratnega dogodka ob brskanju po oblačilih niso spomnili le na čas, ki je že minil, temveč so se morda spomnili tudi na čas, ko je bil odnos do oblačil drugačen. »Včasih, ko so imeli ljudje eno obleko za k maši, so imeli do oblačil bistveno bolj spoštljiv odnos, kot ga imamo danes. Moja babica je ročno škrobila in likala srajce, vse je bilo popolno. Zdaj pa imamo jersey, ki ga vržeš v pralni stroj, in ko se strga, ga vržeš stran,« ugotavlja Nina. Morda bi se morali tega bolj zavedati in se nad tem kdaj tudi zamisliti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.