10. 3. 2011 | Mladina 10 | Družba
Učinkovitost energetske učinkovitosti
Ali precenjujemo prispevek učinkovitejše rabe energije k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov?
Vlaganje v čiste vire energije je pomembnejše kot pa vlaganje v večjo energetsko učinkovitost, trdijo pri Breakthruogh Institute-u. Na sliki: pospravljanje gradbišča vetrne elektrarne na Griškem polju pri Senožečah.
© Dare Čekeliš
Izboljševanje energetske učinkovitosti je danes mantra, ki jo ponavljajo tako rekoč vsi pristojni za ukvarjanje s podnebnimi spremembami. Hkrati je to, poleg vlaganja v raziskave in razvoj, tudi edina stroškovno učinkovita politika za odpravljanje posledic podnebnih sprememb, razlika je le v tem, da se naložba v večjo energetsko učinkovitost povrne v nekaj letih, vlaganje v raziskave in razvoj pa je lahko precej bolj dolgoročno in tvegano ter zato tudi manj privlačno, če si želimo hitrih in merljivih učinkov. Zato države upajo, da bo izboljševanje energetske učinkovitosti res prineslo rešitve. Evropska unija pričakuje, da bo učinkovitejša raba energije prispevala 40 odstotkov k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, h kateremu jo zavezuje kjotski protokol. Po nekaterih izračunih bi lahko izboljšanje energetske učinkovitosti pripomoglo k tretjini svetovnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, potrebnega do leta 2030.
Vendar ima stroškovno učinkovito povečevanje energetske učinkovitosti nekaj pasti, ki lahko po nekaterih scenarijih dejansko povzročijo povečano porabo energije na nacionalni oziroma globalni ravni, vsekakor pa vsaj nekoliko izničijo pridobitve iz vlaganja v učinkovito rabo energije - da torej vedno sprožijo odboj (angl. rebound), ta pa je neredko tolikšen, da izniči celotne prihranke zaradi povečane učinkovitosti (angl. backfire).
To, da lahko povečanje energetske učinkovitosti vodi v večjo izrabo posamezne tehnologije in s tem povečano porabo energije, ni nič novega. Že leta 1865 je angleški ekonomist William Jevons napovedal, da bi utegnilo povečevanje učinkovitosti parnih motorjev voditi v širšo rabo tehnologij na osnovi premoga in s tem dejansko povečanje rabe premoga - energije. Ni se zmotil. Med letoma 1760 in 1910 se je učinkovitost parnih motorjev povečala za 36-krat, raba energije pare pa se je v tem času povečala za 2000-krat.
Jevonsov paradoks, kot se imenuje ta pojav, je torej že dolgo znan. Morda pa je bil v današnjem času, ko je zmanjševanje porabe energije nujnejše kot kadarkoli doslej, nekoliko zanemarjen. Širše zanimanje zanj je vnovič spodbudilo prejšnji mesec objavljeno poročilo kalifornijskega miselnega trusta Breakthrough Institute, ki je prišel do ugotovitve, da svetu s stroškovno učinkovitim izboljševanjem energetske učinkovitosti nikakor ne bo uspelo doseči načrtovanih učinkov v boju proti podnebnim spremembam.
Obstaja več vrst odbojev, neposrednih in posrednih. O neposrednem odboju govorimo, če se strošek za neki energent z izboljšanjem učinkovitosti zniža, potrošniki se na to odzovejo s povečano porabo tega energenta, podjetja pa lahko pri enakih stroških za energijo ustrezno povečajo proizvodnjo in s tem izničijo prihranek. Kar se tiče potrošnikov, je najboljši primer približno 10-odstotni odboj pri izboljševanju učinkovitosti avtomobilov. Ker porabimo manj bencina, se vozimo nekoliko več. Pri stroških za ogrevanje je v razvitih državah odboj v obliki povečane porabe ob povečanju energetske učinkovitosti zanemarljiv, v državah v razvoju pa je lahko zelo velik. Nikakor naj neposredni odboj na strani potrošnikov ne bi bil več kot 30-odstoten. Manj raziskani so dolgoročni neposredni odboji v industriji. Poročilo navaja lansko raziskavo, ki je ugotovila, da je povprečen neposredni odboj v 30 industrijskih panogah v ZDA kar 62-odstoten.
Posrednemu odboju smo priča, kadar prihranjeni denar porabimo za kako drugo blago ali storitev, za katero je prav tako nujna energija. Ta odboj naj bi znašal od 5 do 35 odstotkov prihrankov. Poleg tega je za vsako izdelavo in namestitev energetsko učinkovitejših rešitev nujna energija, ki bo nekoliko izničila prihranek zaradi povečane učinkovitosti. Ta učinek naj bi bil manjši od 15 odstotkov.
Obsežno izboljševanje učinkovitosti na mikroravni pa lahko sproži tudi odboje na makroekonomski ravni. Če se zaradi zmanjšanja porabe nekega energenta zmanjša povpraševanje po njem, se bo njegova cena znižala, zaradi tega pa se bo povpraševanje spet povečalo, na primer v drugih delih sveta ali v drugih industrijskih panogah. Z izboljševanjem energetske učinkovitosti se poveča konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, kar lahko pomeni večje povpraševanje po izdelkih in storitvah iz teh panog, to pa navsezadnje lahko pripelje do novih vlaganj vanje in do hitrejšega razvoja energetsko intenzivnih delov gospodarstva. Navsezadnje, izboljševanje energetske učinkovitosti pomeni izboljšanje produktivnosti in s tem večjo proizvodnjo ter rast gospodarstva, to pa vodi v večje povpraševanje po energiji. Kot rečeno, možnosti odbojev se zaveda večina odločevalcev, a hkrati menijo, da so zanemarljivi. Vendar pri Breakthrough Institutu trdijo, da so ti odboji občutno preveliki, da bi jih lahko prezrli.
Poudariti je treba, da se pri tej trditvi omejujejo zgolj na najbolj priljubljene, stroškovno učinkovite ukrepe, ki povečajo razpoložljivi dohodek/kapital in s tem omogočajo dodatno vlaganje in trošenje. Prav zato tudi nikakor ne trdijo, da bi se morali vlaganjem v stroškovno učinkovite ukrepe za povečevanje energetske učinkovitosti odreči. Vsak prihranek pri stroških za energijo poveča realni dohodek posameznika in s tem pripomore k višji življenjski ravni. In vsako izboljšanje produktivnosti zaradi povečane energetske učinkovitosti spodbuja gospodarsko rast. Vendar pa, kot pišejo, če odbojev ne bomo temeljiteje vključevali v analize in politike, se bodo prizadevanja za ustavitev podnebnih sprememb preveč zanašala na povečevanje učinkovitosti, pri tem pa podcenjevala potrebo po nizkoogljičnih tehnologijah za proizvodnjo energije. »Ta prizadevanja se morajo torej primarno usmeriti v spremembo načina proizvodnje energije, ne pa njene porabe.« Poleg tega se ne bi smeli izogibati vlaganju v stroškovno neučinkovite ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. »Čeprav ti ukrepi stanejo, je pogosto cena razumna in upravičljiva z vidika dolgoročnih pozitivnih učinkov na podnebje.« Cena energije bi morala po njihovem prepričanju rasti premosorazmerno s povečevanjem energetske učinkovitosti, na primer z dodatnimi davki na energijo, izpuste CO2, da bi tako onemogočili denarne prihranke in s tem odboje v porabi energije.
Poročilo je v strokovnih krogih spodbudilo živahno razpravo. Nekateri strokovnjaki ugotovitve kritizirajo, češ da smrdijo po industrijski retoriki. Tudi Stane Merše, vodja Centra za energetsko učinkovitost pri Institutu Jožef Stefan, pravi, da je »včasih v teh pomislekih zaznati prikrito skrb dobaviteljev energije, ki še niso spoznali svojih priložnosti tudi na področju storitev energetske učinkovitosti«.
Nekateri strokovnjaki so previdnejši in že pripravljajo srečanja, na katerih naj bi to vprašanje rešili. In vprašanje ni lahko. Energetska intenzivnost svetovnega gospodarstva se stalno zmanjšuje že 200 let, poraba energije in izpusti toplogrednih plinov pa so se v istem obdobju strahotno povečali. Če vzamemo novejši primer - energetska intenzivnost se je v Evropski uniji med letoma 1999 in 2008 zmanjšala za 14 odstotkov, izpusti toplogrednih plinov pa le za 2,4 odstotka, saj se je skupna poraba energije v tem obdobju povečala za 5,2 odstotka. A kot je za revijo Nature dejal Lee Schipper z Univerze Stanford, je treba naraščanje porabe energije gledati z vidika rasti gospodarstva in prebivalstva. Ne moremo pa domnevati, da bi bila skupna poraba energije v odsotnosti povečevanja energetske učinkovitosti kaj manjša. Nature pri tem navaja, da bi bila danes poraba energije v ZDA, če bi še vedno uporabljali tehnologijo izpred 40 let, enkrat višja.
Pravzaprav je to razprava, ki se nazadnje omeji na vprašanje smiselnosti nadaljnje gospodarske rasti. Če vsako izboljšanje v učinkoviti rabi energije vodi v večjo produktivnost gospodarstva in večjo potrošnjo posameznikov, kar oboje pospešuje rast gospodarstva, to vodi v povečevanje rabe energije in surovin. Neskončna rast pa na omejenem planetu ni mogoča. Zato bi bilo verjetno smiselneje pridobitve v obliki večje energetske, pa tudi snovne učinkovitosti izkoristiti za dejansko zmanjšanje našega izkoriščanja energentov in drugih surovin, ne pa za učinkovitejšo porabo v vedno večjem obsegu. Je pa treba vseeno hkrati imeti v mislih še nekaj, na kar opozarjajo pri Break-through Institutu, in sicer, da so hitro rastoča gospodarstva, ki porabljajo energijo vse učinkoviteje, sposobna hitrejšega »razogljičenja« proizvodnje energije, saj lahko več vlagajo v nove tehnologije, ki so hkrati energetsko in ogljično učinkovitejše.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.