10. 3. 2011 | Mladina 10 | Družba
Napredna občina
Nekaj primerov inovativnih rešitev na lokalni ravni
Leseni vrtec v Šentrupertu
© Borut Peterlin
Čeprav smo z napredkom pri uvajanju zelenih tehnologij na nacionalni ravni še precej nezadovoljni, gredo nekatere občine, predvsem manjše, svojo pot - k energetski samozadostnosti. Ena takih je občina Šentrupert v Mirnski dolini na Dolenjskem, ki si je za cilj zastavila, da bo do leta 2020 proizvajala toliko energije, kolikor je porabi. Občina ima približno 2800 prebivalcev in leta 2007 so se ti na referendumu odločili za odcepitev od občine Trebnje.
Človek, ki je najbolj zaslužen za razvojni zagon občine, je župan Rupert Gole, sicer predavatelj na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, ki to funkcijo opravlja že drugi mandat. Na prvih volitvah je imel tri protikandidate, na drugih je kandidiral sam. Najodmevnejši projekt mu je uspel s postavitvijo lesenega nizkoenergijskega vrtca. Odkar stoji, si ga neprestano hodijo ogledovat iz vse Slovenije, pa tudi iz drugih držav. V kleti je nameščen kotel na lesne sekance, ki ogreva vrtec in sosednjo osnovno šolo. Ob vrtcu stoji tudi prva polnilnica za električne avtomobile, na strehi pa nameravajo postaviti fotovoltaično elektrarno. Letos bodo zaposlili medobčinskega redarja, ta pa bo dobil električni avto. Gole priznava, da je to predvsem PR-ovska poteza. »Če bi hotel npr. v Financah objaviti dvostranski članek, bi me stal ravno toliko kot ta polnilnica, pa smo imeli o njej že številne članke, zastonj.«
Na območju nekdanje vojašnice želijo zgraditi lesnopredelovalni center, ki bi jim zagotovil lokalni vir energetske oskrbe in seveda delovna mesta. Največji porabnik energije v občini je največji slovenski zapor - Dob. Na leto tam za ogrevanje porabijo od 700 do 900 tisoč litrov kurilnega olja. Gole si prizadeva, da bi v okviru bližnjega kmetijskega gospodarstva postavili enamegavatno bioplinarno, ki bi z odpadno toploto, nastajajočo pri proizvodnji elektrike, ogrevala zapor. »Poleg tega je na Dobu ogromen potencial za fotovoltaiko. Na jug je obrnjenih 15 tisoč kvadratnih metrov strehe. Tam bi bila lahko vsaj enamegavatna elektrarna,« pravi Gole, ki meni, da doseganje energetske samozadostnosti sploh ne bo tako težko. Vsekakor pa za energijo noče več plačevati tujcem. »Ogromno denarja iz naše občine se po nepotrebnem odliva v tujino. Če bi samo dve tretjini tega denarja ostali v občini, bi se to zagotovo poznalo pri višjem standardu naših kmetov.« Ne samo pri energiji, manj odlivanja denarja iz občine si želi tudi pri hrani. »Neumno je, da v vrtec in šolo vozimo jabolka iz Makedonije, čeprav imamo v občini kmete z odličnimi sadovnjaki.«
Poleg kotlarne na lesno biomaso načrtujejo še eno, s katero naj bi zadovoljili večino potreb po toploti v strnjenem delu kraja Šentrupert. Stala naj bi v prihodnjem medgeneracijskem centru, domu za starejše z bogato dodatno ponudbo. V okviru centra nameravajo lastnikom nekaterih dotrajanih hiš v bližini predlagati, naj jih prenovijo z namenom namestitve starejših in oddajo v 15-letni najem domu. Ker je večina hiš še vedno stara in energetsko neučinkovita, so naročili konservatorsko-restavratorski načrt za kraj. »Zdaj imamo neko podlago in občanom lahko svetujemo, kaj storiti,« pravi Gole. »Zagotovili bomo subvencije, saj le tako lahko zagotovimo, da se bodo lastniki tega lotili, sploh pa, da se bodo tega lotili na način, kot ga bomo predlagali.« K občini poleg kraja Šentrupert sodi še 25 vasi, občina pa tamkajšnje vaščane spodbuja, naj se povežejo. »Če ima neki kmet dovolj gozda, lahko postavi kotlarno, je dobavitelj sekancev in drugim vaščanom ponudi toploto.« Gole je zelo ponosen tudi na novo šolsko čistilno napravo, ki za delovanje ne potrebuje elektrike. »Voda se gravitacijsko čisti skozi kamnino. V tej kamnini so bakterije, razporejene na površini približno 10 kvadratnih kilometrov. Po šestih mesecih delovanja in vseh meritvah so vsi testi pozitivni oziroma bistveno boljši, kot je zakonsko zahtevano.« Tako zdaj razmišljajo, da bi vse vasi v občini opremili s takimi čistilnimi napravami.
Občina Šentrupert je ena tistih, nad katerimi zaradi drobljenja Slovenije na nešteto majhnih občin ne bi smeli biti navdušeni. A ko vidimo, kakšen razvojni zagon je po osamosvojitvi dobila, nas to sili k ponovnemu premisleku. »V našem primeru je bila osamosvojitev od občine Trebnje nujna. Politika je bila pač takšna, da za Šentrupert enostavno ni bilo mogoče pridobiti sredstev za investicije. Bil sem svetnik v občini Trebnje, edini iz Šentruperta med 23 svetniki. Ni bilo mogoče narediti nič,« pravi Gole. Strinja se, da je lahko drobljenje na manjše občine tudi samo strošek in ne prinese rezultata, a hkrati dodaja, da pri njih rezultati zagotovo so. »Imamo povečano priseljevanje mladih družin. V prvem mandatu smo angažirali več kot 2 milijona nepovratnih sredstev - od države in EU. V okviru krajevne skupnosti je bilo to nemogoče - letni proračun prejšnje krajevne skupnosti je bil 350 tisoč evrov.« Zdaj letni proračuni znašajo od 4 do 5 milijonov evrov. »Petnajst let smo si prizadevali, da bi obnovili šolo.« Uspelo jim je šele, ko so bili na svojem.
Šentrupert nikakor ni edina ekološko napredna manjša slovenska občina. V Selnici ob Dravi želijo biti energetsko samozadostni do leta 2030, za zdaj pa se lahko na primer pohvalijo s popolnoma prenovljeno javno razsvetljavo, ki jim je prinesla 60 odstotkov manjšo porabo energije in 80 odstotkov manjše stroške. Vsekakor bi bilo krivično, če ne bi omenili občine Vransko. Dobršen del kraja Vransko je daljinsko ogrevan iz centralne kotlarne v stavbi Energetike Vransko, na kateri stoji sončna elektrarna. Do konca meseca naj bi dokončali sistem sončnih kolektorjev, ki bo krajanom poleti zagotavljal toplo sanitarno vodo. Gradijo tudi naselje devetih pasivnih hiš. In seveda, tudi oni že imajo svojo polnilnico za električne avtomobile, ta novodobni spomenik okoljsko ozaveščenim županom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.