17. 3. 2011 | Mladina 11 | Politika
Kaj pa Južni Sudan?
Medtem ko vsi gledajo Libijo, malokdo sploh opazi, da se je vojna začela tudi v najmlajši afriški državi
Praznovanje Južnih Sudancev ob referendumu v Džubi, 9. januar
© Erik Valenčič
Mea culpa, motili smo se. Vsi, ki smo pred tedni napovedali, da je konec Gadafijevega režima praktično na dlani. Od takrat je Libija postopoma zdrsnila v državljansko vojno in predvsem v zadnjem tednu so Gadafijeve sile, bistveno bolje oborožene od upornikov, močno napredovale. V času nastajanja članka so zasedle strateško pomembno mesto Adžabija, s čimer se jim je odprla pot do najpomembnejšega uporniškega mesta Bengazi. Njegove prebivalce po vsej verjetnosti čaka kruto maščevanje Gadafijevih sil, in čeprav se mednarodna skupnost tega bržkone zaveda, ni pripravljena posredovati, da bi zaščitila civiliste. Svetovni voditelji zasedajo, tarnajo in se sklicujejo na neenotnost, namesto na impotentnost, kar bi bilo bolj primerno. Odnos do Libijcev je zelo nazorno pokazala Italija, do nedavna največja evropska zaveznica Gadafija. Italijanski minister za industrijo Paolo Romani se je ustrašil, da ne bi Gadafi v brezupu uničil naftnih polj; ljudi sploh omenil ni. Italijanske oblasti so pred nekaj dnevi tudi preprečile trajektu, ki je prevažal 1800 beguncev iz Libije, da bi pristal na Siciliji. Tudi če se utegnejo do konca tedna premisliti, so jim jasno dali vedeti, da niso zaželeni.
Še manj je mednarodni skupnosti očitno mar za civiliste in pa celotno dogajanje v Južnem Sudanu. Medtem ko je januarski referendum o odcepitvi, ki so jo podprli malodane vsi Južni Sudanci, požel spektakularno pozornost svetovnih voditeljev in medijev, je zdaj ta nova država z vsemi svojimi težavami odrinjena na sam rob zanimanja. Razen če se ne bo zgodilo kaj posebno grozljivega, bo tako najbrž tudi ostalo. Vendar se srhljive stvari v Južnem Sudanu že dogajajo. Po številnih ocenah je bilo po referendumu v spopadih ubitih že na stotine ljudi.
V provincah na severu, ki plavajo na nafti, torej ob sami meji s Sudanom, so februarja izbruhnili siloviti spopadi med južnosudanskimi vladnimi enotami in uporniki, de facto plemenskimi paramilicami. Spopadi, ki se širijo in terjajo vedno več, tudi civilnih žrtev, so trenutno skoncentrirani okoli mesta Malakal v provinci Zgornji Nil. Gre torej za boj za nadzor nad tem mestom. Južnosudanska vlada v Džubi je pred dnevi prekinila pogovore z režimom v Kartumu, na katerih naj bi rešili nekatera obmejna vprašanja in pa koncesije za pretok nafte z juga na sever. Pogajanja so propadla, potem ko je južnosudanski predsednik Salva Kiir obtožil svojega sudanskega »kolega« Omarja Al Baširja, da njegov režim oborožuje plemenske paramilice in si prizadeva zrušiti vlado v Džubi že pred napovedano uradno razglasitvijo samostojnosti julija letos. To je povsem možno. Južnosudanski vojaki so zasegli orožje paramilic, za katero trdijo, da je prišlo s severa, in tudi arabska televizijska hiša Al Džazira se je že januarja dokopala do tajnih dokumentov sudanskega obrambnega ministrstva, ki dokazujejo Baširjevo namero oboroževanja uporniških plemen. Ker se boji širijo, se lahko zgodi, da bo izbruhnila nova, odprta vojna med jugom in severom. V prejšnji, ki je trajala dobri dve desetletji in se je končala leta 2005, je umrlo 2,5 milijona ljudi. Če nas zgodovina kaj uči, bi lahko mednarodna skupnost tudi tokrat bolj kot kaj drugega zgolj pasivno opazovala pomore. Aja, in tarnala nad svojo neenotnostjo in nezmožnostjo, da bi lahko kaj storila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.