24. 3. 2011 | Mladina 12 | Politika
Kaj je bilo najbolj sporno
Pakt za evro je omiljena različica nemško-francoskega pakta
Oblika, v kateri je bil pakt za evro potrjen, je zelo omiljena rešitev, ki jo je na podlagi nemško-francoskega predloga pakta za konkurenčnost, ki sta ga voditeljem EU v začetku februarja prinesla v Bruselj nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, pripravil predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy. Potem ko sta ga predstavila, ga je večina voditeljev dobesedno raztrgala. Ko so se oglašali, so kar po vrsti opozarjali, kaj vse za njihove države nikakor ni sprejemljivo. Vzpostavila se je fronta Nemčija in Francija proti preostalim članicam.
Na splošno pa so članice še vedno razdeljene v dve skupini. V tisti, na čelu katere je Nemčija, si prizadevajo vzpostaviti strogo disciplino pri zadolževanju v okviru proračuna in javnega dolga ter za kršiteljice predpisati stroge sankcije, v drugi skupini pa so južne članice z evrom, ki so zelo zadolžene in ki jim nemška disciplina in sankcije ne dišijo. Francija je večinoma na strani Nemčije, a ker je tudi sama med bolj zadolženimi državami, podpira tudi določene predloge južnih članic. Je pa Francija glavna predlagateljica vzpostavitve nekakšne gospodarske vlade na ravni evroobmočja, kar pomeni, da bi na odločitve o monetarni in finančni politiki imela večji vpliv politika. Temu pa Nemčija nasprotuje in vztraja, da mora monetarna politika ostati v rokah Evropske centralne banke kot nevtralne ustanove.
Pakt za evro predvideva, da bodo članice, ki imajo evro, v prihodnje bolj usklajevale svojo proračunsko in socialno politiko. Ta zaveza se sliši zelo lepo, pravijo kritiki, vendar bo uspešnost njene izvedbe odvisna od tega, kako resno bodo vlade držav članic dejansko vzele zaveze voditeljev za izvedbo reform. V okviru socialne politike bo uspešnost pakta odvisna zlasti od izvedbe pokojninske reforme v posameznih državah članicah, kjer je treba pogoje za upokojevanje prilagoditi starostni strukturi prebivalstva. S paktom so se voditelji zavezali tudi k izvedbi reform na trgu dela, kar pomeni, da bodo vzpostavili pogoje za zagotovitev prožne varnosti. To pa pomeni, da bo zaposlene mogoče lažje odpustiti iz službe, a bodo hkrati v času, ko bodo iskali novo službo, imeli zagotovljeno ustrezno denarno nadomestilo in možnosti za dodatno usposabljanje in izobraževanje.
Pakt določa pogoje tudi za politiko plač. Te bo treba prilagajati konkurenčnosti oziroma rasti dodane vrednosti. Če gospodarstvo ne bo raslo, podjetja ne bodo ustvarjala večje dodane vrednosti, ne bodo prodala in zaslužila več, plač ne bo dovoljeno dvigovati. Tako naj bi preprečili, da bi države po sistemu Grčije v prihodnje živele na preveliki nogi glede na gospodarske zmožnosti in se preveč zadolževale.
Medtem ko je predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy po potrditvi pakta za evro, ki bo odprt tudi za države, ki nimajo evra, posebej izpostavljal, da so se voditelji članic z evrom prvič zavezali, da bodo izvedli reforme, kritiki pravijo, da so te zaveze prazne, ker ni predvidenih sankcij. Nemci bi seveda želeli, da bi kršiteljicam preprosto odvzeli glasovalne pravice pri odločanju v okviru sveta EU, a to je tudi za Francoze preveč rigorozno. To, da ni predvidenih sankcij, je bil ključni pogoj, da je pakt postal sprejemljiv za voditelje vseh 27 držav članic.
Kaj je bilo najbolj sporno
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Izbira, ki to ni
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.