Thalerjeva igra

Zoran Thaler je naredil točno tisto, kar vsi verjamemo, da počnejo evropski poslanci

Odhod Zorana Thalerja s tiskovne konference, na kateri je sporočil svoj odstop in ni želel odgovarjati na vprašanja novinarjev

Odhod Zorana Thalerja s tiskovne konference, na kateri je sporočil svoj odstop in ni želel odgovarjati na vprašanja novinarjev
© Borut Peterlin

Če je Zoran Thaler v posnetkih in pogovorih, ki so jih o korupcijskem škandalu objavili novinarji britanskega Sunday Timesa, blamiral sebe in Slovenijo, pa njegov primer vendarle ni na prvem mestu. Britanski novinarji namreč članek o tem, kako so podkupovali evropske poslance pod krinko neke ruske investicijske družbe, začnejo s citati avstrijskega evroposlanca in bivšega zunanjega ministra Ernsta Strasserja, ki jim razlaga o tem, kakšen »poseben vonj« da imajo lobisti. »In res je, jaz sem tudi nekaj takšnega. Zato moramo biti precej pazljivi,« jim pravi.
Primer »Strasser« je jasen. Človek bo skorajda zagotovo končal v ječi, kot je mogoče sklepati že po prvih odzivih vseh pomembnejših avstrijskih ustanov in politike. Konec koncev se je Strasser na tajno posnetem filmu še celo hvalil, da z ilegalnim lobiranjem za različna podjetja poleg poslanske plače zasluži še pol milijona evrov na leto, denar pa mu nakazujejo na naslov njegovega dunajskega svetovalnega podjetja. Na drugem neslavnem mestu pa se je znašel romunski poslanec, prav tako eden pomembnejših romunskih politikov. A na drugo mesto ga je še bolj kot koruptivnost uvrstila njegova naivnost.
Tako kot Strasser in Thaler je namreč tudi Adrian Severin privolil, da bo za 100 tisoč evrov na leto sodeloval v posebnem svetovalnem odboru, v katerem naj bi nekaterim podjetjem pojasnjeval vpliv evropske zakonodaje. In tudi on je bil pripravljen za 4000 tisoč evrov dnevno opravljati lobistično delo. Po tem, ko je tudi Severin po naročilu lobistov pod krinko vložil neki amandma v interesu velekapitala, je lobistom kar izstavil račun za tri dni dela. Nanj ni napisal: »svetovanje« ali kaj podobnega, ampak kar: »Svetovalne storitve glede kodifikacije direktive 94/19/EC, direktive 2009/14/EC in sprejema amandmajev«. Amandma je vložil celo proti politiki svoje stranke in prek romunskega kolega v parlamentu, ki da ga je prepričal z »močjo argumenta«.
Preiskava novinarjev Sunday Timesa je trajala kar osem mesecev, začeli pa so jo zaradi nekega precej presenetljivega dejstva. Da je Bruselj meka za lobiste je znano že precej časa, težko pa je oceniti njihov dejanski in morda celo ilegalni vpliv. Novinarje in nekatere nevladne organizacije so kljub temu prišle do približne slike. Glavno delo evropskih poslancev je prav vlaganje amandmajev k direktivam, ki jim jih pošlje evropska komisija. V povprečju poslanci k eni direktivi vložijo od 50 do 100 amandmajev. Ko pa je lani evropski parlament obravnaval t. i. hedge fund direktivo, so poslanci vložili kar 1600 amandmajev. Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s korupcijo na ravni EU, so te amandmaje pregledale in ugotovile: Več kot tretjina vseh dopolnil je prek poslancev nastalo v lobističnih podjetjih!
Glede na to, da na ravni EU nastaja vse več zakonodaje, ki kroji naša življenja, in da so se v zadnjih dveh letih na tej ravni države zavzemale predvsem za tiste zakonske spremembe, s katerimi bi omilili sedanjo in preprečili novo finančno ali gospodarsko krizo, takšno spoznanje seveda zbuja skrb. Še posebej, ker novinarji Sunday Timesa niso ujeli le treh zgoraj omenjenih poslancev. Od 60, s katerimi so stopili v stik, so se začeli dobivati s kar 14, od teh jih je potem 11 odpadlo zaradi sumničavosti. Toda vendarle, britanski novinarji so dokazali, da jim je uspelo v korupcijo zvabiti kar 25 odstotkov oziroma četrtino preizkušenega vzorca v enem od središč evropske demokracije.
Razkritje britanskih novinarjev pa ne razkriva le pohlepa, ampak vnaša v dokaj dekadentno okolje evropske birokracije potreben prepih in jo sili v temeljito preiskavo delovanja lobistične skupnosti in v večjo transparentnost. Podpredsednica evropskega parlamenta Diana Wallis je to napovedala. Ne bo lahko, kajti več kot petnajst tisoč uradnih lobistov šari v evropskih ustanovah, ki sprejemajo ključne odločitve. In kar 80 odstotkov teh odločitev v nacionalnih parlamentih le potrjujejo. Zato so poslanci evropskega parlamenta nenehna tarča lobistov, ki delajo za multinacionalke in za druge zainteresirane gospodarske in politične skupine. Če pa bi se kot pravilno izkazalo prostodušno priznanje Romuna, da ni storil »ničesar protizakonitega ali v nasprotju z običajnim delovanjem« v evropskem parlamentu, je razlogov za preplah več kot dovolj.

“God bless you”

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.