Boštjan Vernik Šetinc

V oceni diskriminacije v Sloveniji ugotavljate, da se je država glede resnosti in obsega problema doslej vrsto let sprenevedala. Kako se to kaže v praksi?

> Za preprečevanje diskriminacije skrbi ena oseba, ki naj bi pomagala žrtvam in obravnavala pritožbe, pomagala v sodnih postopkih, svetovala podjetjem, osveščala javnost, komentirala zakone, izobraževala, spremljala stanje in dajala poročila. Slabše je le še na Poljskem, kjer mislim, da nimajo nikogar za obravnavo diskriminacije. Poleg tega smo nedostopni za invalide, kar je simbolno sporočilo, da zanje nismo na voljo. Tudi sprejeta zakonodaja prepogosto ostaja le na papirju.

Koliko ljudi se vsak teden obrne na vas?

> Za zdaj ni množičnih pozivov za mnenje ali priporočila, kako odpravljati diskriminacijo. V približno 70 zadevah na leto naj bi izrazil mnenje, število telefonskih klicev na dan pa je različno. Problema se ljudje ne zavedajo dovolj. Tudi primerov na sodišču je malo, ker si ljudje ne upajo oglasiti, nimajo upanja na uspeh in so v veliki negotovosti, kako stvar pripeljati do konca.

Lani so potekale delavnice in seminarji o nediskriminaciji tudi za sodnike in sodnice ter odločevalce in odločevalke v javni upravi. Je diskriminacija v glavah javnih uslužbencev velik problem?

> Diskriminacija je vedno problem v glavah ljudi. Nevidne meje omejujejo naše življenje in namesto sposobnosti vidimo pomanjkljivosti posameznikov. Vsakdo lahko diskriminira ali se ne odzove, če to vidi.

Ena izmed najbolj diskriminiranih družbenih skupin so Romi. Zakaj se tu vse premika tako počasi - stanje se je v zadnjih 50 letih le malenkost izboljšalo?

> Razmere se spreminjajo, zato ne smemo posploševati. Marsikje so razmere že veliko bližje stanju, ki naj bi bilo v družbi, ki se šteje med najbolj razvite na svetu. Žal pa smo še vedno priča tudi močnim mehanizmom izključevanja - so župani, ki izjavljajo, da bodo preprečili vsako naselitev Romov v njihov kraj. Ampak država ima strategijo za izboljševanje razmer v teh skupnostih.

V Piranu je bil izvoljen temnopolti župan Peter Bossman. Je zato v Sloveniji kaj manj rasne diskriminacije?

> Izvolitev je bila zelo opažena, ker je v naši družbi malo temnopoltih ljudi. Gotovo je treba dogodek pozdraviti, ne gre pa mu pripisovati prevelikega pomena. V politiki imamo veliko ljudi s posebnimi značilnostmi: predsednice vlad, ministre, ki so istospolno usmerjeni ali drugega etničnega izvora.

Na položaju zagovornika načela enakosti ste od julija lani, s trenutno situacijo ste dobro seznanjeni. Kakšni so vaši cilji v naslednjih štirih letih?

> Še vedno se zavzemam predvsem za to, da se to delovno mesto ukine. Treba je postaviti neodvisno ustanovo, ki se bo lahko s problemom diskriminacije učinkovito spopadala. Druga nujna stvar je, da politika pokaže voljo za reševanje problema. Na to mesto sem prišel zato, da bi se te stvari premaknile.