7. 4. 2011 | Mladina 14 | Politika
Bomba Pakistan
Tlenje vžigalne vrvice vse bliže sodu smodnika
Dogajanje v muslimanskem svetu, od Libije do Jemna, že več mesecev zaposluje zahodni svet, ki se ob vsem skupaj živčno dela mirnega in upa, da se bo revolucionarno vrenje v arabskih državah čim bolj obrnilo njemu v prid. Zahod se na krize odziva različno; v Libiji je denimo vojaško posredoval, glede Jemna pa vsaj do sredine tega tedna še ni vedel, ali naj še naprej podpira režim svojega zaveznika Alija Saleha, ki tudi brezvestno pobija ljudi, ali pač ne. In medtem ko tako imenovana revolucionarna vrenja polnijo mednarodne časopise, dogajanje v Pakistanu mineva mimo bolj neopaženo. Čeprav se v nekaterih člankih pojavljajo trditve, da je arabski svet eksplodiral, pa je resnično na pragu eksplozije Pakistan.
Ne moremo več govoriti, da v tej državi poteka boj proti terorizmu, temveč gre za medplemensko, medversko, pravzaprav kar državljansko vojno, za katero se zdi, da je že pred časom ušla izpod nadzora. Bombni napadi in atentati niso izolirani dogodki, temveč del kampanje kaotičnega nasilja, ki kroji pakistanski vsakdan. Američani so si v sredo spet dovolili kritizirati vlado v Islamabadu, češ da nima dovolj jasne strategije v boju proti militantnežem, vendar je v resnici prav njihova politika Pakistan sploh potisnila v brezizhodni položaj. Bombardiranje plemenskih območij ob meji z Afganistanom z brezpilotnimi letali, zaradi česar umira veliko civilistov, in pa siljenje pakistanske vlade v ofenzive njene vojske, sta doslej kvečjemu le še povečali destabilizacijo Pakistana. Poznavalec razmer v muslimanskem svetu, sociolog dr. Primož Šterbenc, poleg tega opozarja: »Američani bi se morali zavedati, da se 28 milijonov Paštunov v Pakistanu radikalizira že zgolj zaradi tega, ker se njihovi paštunski bratje v Afganistanu borijo z vse bolj številnimi ameriškimi enotami. ZDA s svojo politiko v Pakistanu ustvarjajo štiri destruktivne prepade. Prvič, zaostrujejo se odnosi med sekularisti in islamisti, tako da ni naključje, da je bil pred kratkim ubit sekularni premier Pandžaba Salman Tasir. Drugič, zaostrujejo se odnosi med suniti in šiiti, pri čemer je nevarno, da so šiiti zaradi zgodovinskih razlogov pogosto obravnavani kot kolaboranti. Ne pozabimo, da je bila ubita pakistanska premierka Benazir Buto šiitinja in da je tudi sedanji premier Asif Ali Zardari, ki precej kooperativno sodeluje z Američani, šiit. Tretjič, zaostrujejo se odnosi med dvema vejama pakistanskega sunizma - barelviji in deobandiji. Deobandiji, ki jih pogosto označujejo za omehčane vahabite, že destruktivno napadajo tradicionalno bolj sufijske oziroma liberalne barelvije. In končno, razplamteva se etnični spor med Pandžabi, ki tvorijo večino pripadnikov pakistanske vojske, in Paštuni, ki tvorijo pakistanske talibske enote.«
In končno, velik destabilizacijski dejavnik je tudi pakistanski zunanji dolg, ki presega 60 odstotkov domačega bruto proizvoda, in Pakistan mora vsako leto nameniti tri milijarde dolarjev za njegovo odplačilo. Ker nima tega denarja, Svetovna banka zdaj od vlade zahteva uvedbo visokih davkov tudi na gnojiva ter semena, kar bo še bolj ogrozilo prehrambno varnost v Pakistanu in destabiliziralo to državo. Tega se bo treba spomniti tisti dan, ko bo res vse v Pakistanu šlo k šejtanu in nas bodo poskušali prepričati, da so za to krivi (izključno) talibani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.