14. 4. 2011 | Mladina 15 | Komentar
Sindikalisti porazili študente
Prosto po Bulgakovu je strahopetnost najhujša pregreha
Alenka Unk, politologinja
© Borut Krajnc
Izid referenduma o zakonu o malem delu (ZMD) bi lahko zapisali tudi kot 1 : 0 za sindikate. Ne (le) proti vladi, ampak proti študentom. Če tak izid študentarija vidi kot svojo zmago, si ga zasluži.
Najprej o številkah. Na volišča se je uspelo prebiti 34 odstotkom volilnih upravičencev, od teh jih je 80 odstotkov glasovalo proti ZMD.
Še pred enim tednom so celo tisti, ki jim kritiziranje vlade in nasprotovanje vsakemu vladnemu predlogu še ni postalo najljubši šport, precej težje prepoznali razloge za zakon kot proti njemu. Kdor se je lotil branja mnenj obeh strani - če sta pri vsej stvari sploh bili samo dve strani -, je pri nasprotnikih zakona opazil dokaj čudaško zvezo posameznikov in skupin, ki po navadi stojijo na različnih bregovih. Argumenti proti so bili precej iz trte izviti, prenapihnjeni ali zavajajoči. Držali so predvsem tisti o verjetnosti zlorab.
Marta Gregorčič je v svoji zadnji Dnevnikovi kolumni pri primerjavi ZMD z nemškim zakonom pozabila omeniti, da slovenski drugače od nemškega predpisuje omejitev delovnih ur na mesec za delavca in dovoljeno število ur malega dela veže na število redno zaposlenih delavcev v podjetju, zaradi česar malo delo postane neprivlačno kot dolgoročna ali obsežna rešitev za kateregakoli delodajalca. V članku je navedla tudi primer posredovalnic dela, kot je Adecco, ampak pozabila povedati, da gre za jabolka in hruške, ker Adecco bodisi posreduje pri sklenitvi delovnega razmerja ali pa kandidata zaposli sam. V obeh primerih se kandidat zaposli - drugače kot pri malem delu, ki je zgolj priložnost za zaslužek med študijem, aktivnim iskanjem zaposlitve ali po upokojitvi. Njen poziv bralstvu, naj gre »s stisnjeno pestjo nad strukturne reforme«, je težko komentirati.
Janez Šušteršič, ki bi rad resetiral Slovenijo, je bil v svojem prispevku za časnik Finance prepričan, da je sedanja ureditev boljša od predlagane; ta bi po njegovem v praksi težko zaživela, zato je podprl status quo. Povabil nas je k branju svoje analize študentskega dela, katere naročnik je bilo Strokovno interesno združenje agencij za posredovanje začasnih del. Ahem.
Peter Frankl, ki sicer pooseblja načelo laissez-faire in bi moral po vseh pravilih zagovarjati svobodni trg delovne sile brez privilegijev, je zapisal: »Odprava študentskega dela je v nasprotju z interesi gospodarstva, zato zakona o malem delu ne podpiramo.« To si lahko razlagamo kot potrditev, da študentsko delo ta hip v resnici ni toliko privilegij študentov kot anomalija na trgu dela, ki koristi delodajalcem.
Res se tistim, ki niso samodejno proti vsakemu koraku vlade, hkrati pa nobenega takšnega koraka ne podprejo brez premisleka, ni bilo preprosto odločiti, kako glasovati, ker je bila ena od strani med kampanjo v hudi premoči. In prav to moramo vladi šteti v velik minus. Z vseh strani smo bili bombardirani z domnevnimi argumenti proti. Najbolj boleči za izid so bili zagotovo tisti o odpravi pravice do regresa, malice, porodniškega dopusta, o poslabšanju položaja žensk in nadomestitvi pogodb za določen čas z malim delom, čeprav so bili vsi brez resne podlage. Vladna stran pa je bila medla, neučinkovita in svojih sicer močnih argumentov ni znala predstaviti, nasprotnikovih pa ne dokončno ovreči.
Večina volivcev, ki so na prejšnjih državnozborskih volitvah izvolili koalicijo, ki je sestavila sedanjo slovensko vlado, zdaj, kot kaže, dvomi o pravilnosti svoje takratne odločitve. Očitno le redkokdo pomisli, da bi vladi moral pustiti, da opravlja svoje delo, ne pa ob vsaki priložnosti vdati se agitaciji partikularnih interesov, ki ji meče polena pod noge. Vedno bolj se zdi, da ne živimo več v predstavniški demokraciji.
Ne bi smeli pozabiti, kako so se študentje - oziroma bolje rečeno njihove organizacije - odzivali, ko je o temi padlega zakona razmišljala prejšnja vlada. Razprave so bile prav takšne kot tokrat in pozivi k protestom enako zagrizeni. Prejšnja koalicija - današnja opozicija - se vročega kostanja strukturnih reform ni lotila niti v konjunkturi, ko je v problem zagrizla sedanja koalicija, pa si je dovolila vihati nos nad pogumnimi predlogi. Piha v isti rog z interesnimi skupinami, ki jih bo morala obvladati v svojem morebitnem prihodnjem mandatu, če tej državi želi dobro in svojega obstoja na oblasti vendarle ne bo pripravljena plačati s privolitvijo v umiranje države na obroke. To se ji utegne vrniti kot boleč bumerang. Prosto po Bulgakovu je strahopetnost najhujša pregreha.
Propad prve strukturne reforme je voda na mlin samo sindikatom in bogatim študentskim servisom. Ohranjajo svojo moč, s katero bodo zdaj ob pomoči nategnjenih študentov poskusili preprečiti še pokojninsko reformo. Spet nekaj, kar ne koristi nikomur, najmanj pa zdajšnjim študentom. Danes bodo seveda trdili, da se jih pokojninski sistem ne tiče, ker pokojnin ne bodo nikoli dočakali, ampak - prvič - zelo kmalu bo prišel čas, ko bodo razmišljali drugače, in - drugič - če se sistem ne spremeni, jih res - dostojnih - nikoli ne bodo imeli.
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, pri katerem se takoj postavi vprašanje o viru financiranja, se je, nepresenetljivo, že lotilo naslednjega projekta: kampanje proti pokojninski reformi. Argumenti tega gibanja proti zakonu o malem delu niso pili vode, ampak so bili očitno dovolj privlačno predstavljeni in so ljudi dovolj preplašili. Vprašanje je, ali se je vlada končno naučila, da s takšnimi argumenti ne velja ravnati v rokavicah.
Drugače od malega dela je pokojninska reforma tako kot v drugih državah zahodnega sveta bistvena za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti sistema socialne varnosti. Prepomembna je, da bi jo prepustili propadu zaradi slabega piarja. Na odgovornost največje opozicijske stranke se, drugače kot na odgovornost SLS, ne kaže zanašati, zato bo vsaj pri tem vprašanju treba pošteno zavihati rokave in državljanom povedati, zakaj je reforma potrebna, zakaj je takšna, kakršna je, in vsak še tako slaboumen argument proti razsuti na prafaktorje.
Seveda je mogoče, da se vsak, ki verjame, da so reforme premišljene in dobro argumentirane, moti. Da je slepo zaverovan v slovensko vlado, čeprav je ta sestavljena iz popolnoma nesposobnih ljudi, ki v resnici delajo v škodo ljudstva, da reforme niso potrebne, ker sistem deluje, je vedno deloval in vedno bo deloval, da v igri niso partikularni interesi, ki škodijo družbi kot celoti. V tem primeru nujno potrebuje tisto aluminijasto čelado, ki teoretikom zarote po vsem svetu pridno ščiti možgane pred valovi, s katerimi vesoljci in/ali vlade usmerjajo tok misli nič hudega slutečih državljanov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.