Vanja Pirc

14. 4. 2011  |  Mladina 15  |  Družba

Čefurski piščanec

Ali je problematično, če edini negativni lik v sinhroniziranem filmu govori s srbskim ali hrvaškim naglasom?

Piščanec Haso, negativec iz animirano-igranega filma Hop

Piščanec Haso, negativec iz animirano-igranega filma Hop

Nedavno je pohod po slovenskih kinodvoranah začel ameriški animirano-igrani film Hop. Ni presenečenje, da se je na sporedu znašel tik pred veliko nočjo, saj govori o zajcu, ki bi moral na Velikonočnem otoku prevzeti proizvodnjo velikonočnih daril za otroke, a si tega ne želi. Namesto tega se odpravi med ljudi in poskuša narediti kariero v bobnanju.
Kolega Marcel Štefančič, jr., je film ocenil z oceno »proti«, a ta je kljub temu pred filmska platna zvabil številne družine. Eden ključnih razlogov je gotovo to, da je na voljo sinhronizirana različica filma, ki jo lahko spremljajo tudi otroci, ki še ne znajo brati podnapisov. Glavnemu liku je glas posodil Lado Bizovičar, ki se je kot sinhronizator odlično znašel že denimo v risanki Ratatouille. Edinemu negativnemu liku v filmu pa je glas posodil igralec Jernej Šugman. Liku, ki ga je oživil, je ime Haso in govori z močnim srbskim ali hrvaškim naglasom. V tovarni pirhov s pomočjo sodelavcev izvede prevrat in želi pri tem pogubiti njene dotedanje upravljavce, a mu ne gre ravno po načrtih.
Ravno lik piščanca Hasa, ki je že vizualno manj prijazen od ostalih likov, in še zlasti njegova sinhronizacija sta med nekaterimi starši povzročila precej ogorčenja. Nekaterim se je zdela sinhronizacija sicer zabavna, saj jih je spomnila na Šugmanov lik južnjaško govorečega vratarja Vesa iz Teatra Paradižnik in Naše male klinike, drugi pa so se ob gledanju vse prej kot smejali. V prvem primeru je bil ogorčen oče, ki sta ga otroka po ogledu filma spraševala, ali je bil Haso Bosanec in ali so vsi Bosanci tako hudobni. V drugem je odrasla oseba, ki prihaja iz Bosne, med gledanjem filma zapustila kinodvorano, ker se ji je zdel lik Hasa žaljiv do Bošnjakov.
Ekipa, ki je poskrbela za sinhronizacijo filma Hop, očitke o tem, da bi lik piščanca Hasa subtilno sporočal, da so južnjaki slabi ljudje, odločno zavrača. Tako režiserki Špeli Kravogel kot tudi direktorju kinodistribucije in marketinga pri Karantanija Cinemas Andreju Novaku se zdijo smešni, saj naj bi sinhronizirani animirani filmi prinašali predvsem zabavo in veselje. Poleg tega sinhronizacije niso le prevodi, temveč terjajo adaptacije. V primeru piščanca, ki mu je v izvirniku ime Carlos in govori z močnim španskim naglasom, so razmišljali, ali bi pri sinhronizaciji ohranili njegov naglas ali ne, a kot pravi Novak, so ugotovili, da španski jezik »ni vpet v naše okolje in bi bil brez vsakega pomena«. »In verjetno ni potrebno posebej poudariti, da bi uporaba knjižnega jezika liku odvzela karakter in ga naredila umetnega. Haso je v originalu tipičen migrantski delavec, ki govori z mehiškim naglasom, zato je bil bosanski naglas logična izbira, odobrena s strani kreativne vodje Jody Toll, ki je odobrila tudi vse glasove, uporabljene v slovenski verziji,« pravi Kravogelova. Šugmana so izbrali, ker je v preteklosti takšen način govora že naredil simpatičen in neškodljiv.
Primer je kljub temu vreden pozornosti, saj ne gre le za vprašanje, ali je lik piščanca Hasa v izvirniku in sinhronizaciji problematičen ali ne. Gre predvsem za vprašanje, ali se ustvarjalci vsebin za otroke res dovolj zavedajo njihovega vpliva na otroke. Profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede dr. Karmen Erjavec pravi, da otroci še ne znajo kritično ocenjevati vsebin in da moramo biti zato pri njihovem nagovarjanju prek medijev posebno pazljivi. Tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek se strinja, da moramo biti pri predšolskih in mlajših šolskih otrocih pri izboru vsebin v risankah, slikanicah, otroških knjigah in učbenikih še posebej previdni. Otroci te vsebine jemljejo zelo zares, še zlasti če jih odrasli odobravajo.
Stereotipi se začnejo pri malčkih oblikovati že v prvem letu njihovega življenja, ko opazujejo ravnanje odraslih v njihovi bližini. A k razvoju stereotipov lahko pripomorejo tudi risanke. Te pogosto stereotipizirajo že na oblikovni ravni. »Dobri liki imajo denimo mladostne poteze, velike oči, okrogla lica, narisani so z okroglimi, mehkimi, nežnimi in svetlimi linijami, govorijo ''naš'' jezik in imajo ''naše'' značilnosti. Negativni liki so narisani z ostrimi koti in linijami, običajno povečani, govorijo ''njihov'' jezik in posedujejo ''njihove'' značilnosti. V risanki Levji kralj na primer hijene govorijo s črnskim naglasom; v Aladinu negativni lik Jafar govori z arabskim naglasom,« pravi Erjavčeva. Podobno je včasih tudi pri sinhronizacijah. V slovenski različici Hortona opice, negativke, govorijo »južnjaško«. V risanki Ratatouille neumne podgane govorijo štajersko.
Kot pravi Erjavčeva, vse te značilnosti pri otrocih zbudijo določene psihološke odzive in nagnjenja. Raziskave o vrednotah otrok, ki so redno spremljali Disneyjeve risanke, so denimo pokazale, da so sedemletniki navajali izrazito stereotipne odgovore, še posebej rasistične in seksistične. Druge raziskave so pokazale, da so imeli otroci, ki niso imeli veliko stika z živalmi, zelo nerealne predstave o njih, največkrat personalizirane. Prijazne like so precenjevali, do drugih so imeli izrazito odklonilno stališče.
Marjanovič Umekova zato opozarja, da je tudi lik piščanca Hasa žal problematičen, četudi ustvarjalci niso imeli takšnega namena: »Zakaj prav tisti lik, ki je prikazan kot hudoben, govori z močnim srbskim ali hrvaškim naglasom? Kaj hočemo sporočiti otrokom in zakaj? Bomo potem presenečeni in zaskrbljeni, ko se bodo med seboj ''obmetavali'' z izrazi, kot je čefur? Stvari se žal seštevajo in s seboj nosijo močno simbolno sporočilo.«
Predstavnik distributerske hiše Karantanija Cinemas se s tem, kot rečeno, ne strinja. Zanima ga, ali bi bili, če bi film prišel v kino lani, deležni tudi očitkov, da so z likom piščanca Hasa spodbudili delavce iz Bosne, da se uprejo nečloveškim delovnim razmeram v Sloveniji. »Morda bi nas kdo obtožil revolucije ali celo komunizma,« pravi Novak in se sprašuje, ali bi bil kateri naglas pri sinhronizaciji negativcev potem sploh politično sprejemljiv ali pa bi morali, če bi želeli ugoditi vsem, iz umetniškega dela vzeti vse, kar ga dela barvitega in kontrastnega.
Pomislek je sicer upravičen. A med avtentičnostjo in stereotipnostjo obstaja razlika. In kot pravi Marjanovič Umekova, bi se je morali ustvarjalci vsebin za otroke bolj zavedati.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.