21. 4. 2011 | Mladina 16 | Komentar
Trpka resnica o levici
V času, ko bi lahko pričakovali vzpon levice, je ta v popolnem zatonu. Tako slabo levici v Evropi ni kazalo že dolgo časa. In levica je nemočna prav v trenutku, ko objektivni družbeni dejavniki “delujejo” zanjo.
Dr. Bojan Bugarič, profesor na katedri za upravno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani
© Aleš Černivec
Le še tri države članice Evropske unije imajo na oblasti levo usmerjene vlade (Španija, Grčija in Ciper). V dveh državah vlado sestavljajo levosredinske koalicije oziroma velike koalicije levice in desnice (Avstrija in Slovenija). Portugalska socialistična vlada je odstopila, v vseh preostalih 21 državah pa so na oblasti vlade desnosredinske politične usmeritve. Evropski svet je močno v rokah desnih strank, prav tako Evropski parlament in tudi Evropska komisija. Kaj se dogaja z levico v Evropi?
V času ko bi lahko pričakovali vzpon levice, je ta v popolnem zatonu. Tako slabo levici v Evropi ni kazalo že dolgo časa. »Evropski paradoks«, kot ta problem označijo trije ameriški avtorji (Browne, Halpin, Teixeira, 2009), je v tem, da je levica nemočna prav v trenutku, ko objektivni družbeni dejavniki »delujejo« zanjo. Marsikdo je pričakoval, da bosta posledici globalne finančne krize vzpon levih strank in zaton neoliberalne desnice. To se ni zgodilo, stranke desne sredine so se okrepile, stranke levice pa niso resni tekmec prevladujočemu »progresivnemu konservativizmu« (Diamond, 2011), ki je od levice prevzel del programa in med drugim poudarja, v nasprotju z neoliberalizmom in poudarjenim individualizmom Thatcherjeve in Reagana, močnejšo vlogo skupnosti, tradicionalnih vrednot in na tako opredeljeni skupnosti utemeljene socialne politike.
Eno od zanimivejših vprašanj, pomembnih za levico, je, ali je takšna klavrna podoba levice posledica ustavno-institucionalne asimetrije, ki naj bi na evropski ravni favorizirala konservativne politične programe. Temu vprašanju se v krogih levice namenja bistveno premalo pozornosti. Zgodovina Evropske unije kaže, da je levica v Evropi vedno imela precejšnje težave z idejo evropske politične integracije. Evropsko integracijo so utemeljili državniki povojne krščanske demokracije. Levica je že od ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti leta 1958 gojila mešane občutke, včasih izrazito nelagodne, do ideje evropske integracije. V času »zlate dobe« socialne demokracije, od leta 1945 do 1975, je levica večino svojih zmag dosegala na nacionalnem političnem prizorišču. Odločanje o socialnih vprašanjih, davkih, pokojninah, delovni zakonodaji, participaciji delavcev pri odločanju v podjetjih je ves ta čas potekalo na politični fronti nacionalnih politik. Zato je tudi povsem razumljiv kompromis pri sprejemanju prve evropske ustave, Rimske pogodbe leta 1957. Ta je uredila dvotirni ustavni red, kjer so bila vprašanja skupnega trga in štirih ekonomskih svoboščin (prost pretok blaga, kapitala, storitev, delovne sile) urejena na ravni supranacionalne evropske ustave, ključna vprašanja socialne države pa so ostala v pristojnosti držav članic.
Takšna dvotirna ustavnost je lahko delovala vse do trenutka, ko »ekonomska ustava« skupnega trga ni začela posegati v socialne pravice, zagotovljene v nacionalni zakonodaji. Sprejetje Enotnega evropskega akta leta 1986 in nato Maastrichtske pogodbe leta 1992 je pomenilo pomembno ločnico, saj je močno okrepilo skupni evropski trg ter postavilo temelje za močno ekonomsko in monetarno (brez fiskalne) integracijo. Vedno močnejša krepitev skupnega trga začne pomembno vplivati na ureditev socialnih pravic na nacionalni ravni. Od takrat levica v Evropi ne najde pravega odgovora za ureditev socialnih pravic na evropski ravni.
Prvi takšen poskus predsednika Evropske komisije v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja Jacquesa Delorsa po vzpostavitvi »socialne Evrope« kot protiuteži skupnemu ekonomskemu trgu se je zaradi močnega nasprotovanja britanske neoliberalne vlade in tudi nekaterih drugih članic končal precej klavrno. Sprejetih je bilo veliko listin, deklaracij, ki pa niso imele dejanskega učinka v praksi. Še bolj je zgovoren neuspeh socialdemokratske večine v drugi polovici 90. let, da v evropski ustavni red vtisne socialni pečat. Takrat je imela levica (socialdemokracija) prvič v zgodovini Evropske unije močno prevlado, saj je vodila vlade v 13 od 15 držav članic. Ne glede na to pa v Amsterdamski pogodbi, sprejeti v tem času, težko najdemo določila, ki bi pomenila močnejšo ustavno podlago za »socialno Evropo«. Socialdemokratske vlade se med seboj niso mogle uskladiti o pomenu socialnih pravic na ravni Evropske unije, predvsem pa je takšni kodifikaciji socialnih pravic nasprotovala britanska laburistična stranka »tretje poti« Tonyja Blaira.
Zadnje volitve v Evropski parlament leta 2009 tudi lepo ponazarjajo politično nemoč evropske levice v Evropi. V času, ko so vsi analitiki zaradi hude gospodarske krize pričakovali vzpon levice v Evropi, se je ta že vnaprej, pred volitvami, vdala. Ne da bi predlagala svojega kandidata za predsednika Evropske komisije, je bolj ali manj soglasno vnaprej podprla neoliberalno usmerjenega Portugalca Barrosa.
Ali lahko takšen zaton levice v Evropski uniji pripišemo zgolj ustavnopravni ureditvi evropske integracije ali je treba iskati vzroke za to tudi drugje? Nekoliko paradoksalno se sliši, da ima lahko pravo (ustavna ureditev) tako odločujoč vpliv na vsebino politike v evropski integraciji. Navajeni smo, da ustave določajo temeljne okvire delovanja politike v dani družbi, pri čemer pa vprašanja izbire med različnimi političnimi idejami in programi vedno prepuščajo politični izbiri - volitvam. Mnogi menijo, da to ne velja za evropsko ustavno ureditev (Scharpf, 2010). Ta naj bi favorizirala bolj desne oziroma ekonomsko (neo)liberalne politične programe zaradi asimetrije med določbami, ki urejajo skupni trg in ekonomske pravice (ekonomska ustava), ter pravili o socialni dimenziji Evropske unije. Medtem ko prve pomenijo trdo jedro evropske ustavnosti, so druge veliko manj razvite in še vedno v pretežni meri rezervirane za pristojnosti držav članic. Scharpf trdi, da je ekonomska ustava trdo jedro evropske ustavnosti, močno podprto tudi s sodno prakso Evropskega sodišča, kar še dodatno otežuje verjetnost, da bi lahko levica sprejela zakonodajo, ki bi bila drugačna od ustaljene sodne prakse tega sodišča, ki naj bi izrazito dajalo prednost ekonomskim pravicam na račun socialnih. Zadnji dve širitvi Evropske unije naj bi ta problem samo še okrepili. Velike razlike med 27 članicami v gospodarski razvitosti, med njihovimi političnimi modeli in programi, naj bi še dodatno oteževale iskanje skupnih evropskih rešitev na strani levice. Ker je za večino teh potrebno soglasje, zadošča veto ene članice, da do takšnega soglasja ne pride. Ekonomska ustava pa je po drugi strani nastajala kot proces »negativne integracije«, kjer je bila za sprejetje odločitev potrebna le večina glasov članic. V številnih primerih pa je bila negativna integracija omogočena tudi s sodno prakso Evropskega sodišča. Vse to pa ne velja za »pozitivno integracijo«, ki naj bi pomenila vzpostavitev skupnih temeljev o socialnih pravicah na evropski ravni.
Ugotovitve Scharpfa so pomembne in jih je treba resno jemati pri razmisleku o graditvi »socialne Evrope«. Ne glede na to pa drugi analitiki (Hix, 2011) menijo, da je ocena o neoliberalnem pečatu evropske ustave pretirana in preveč deterministična. Hix poudarja, da je pravni red Evropske unije kombinacija neoliberalne deregulacije in socialne reregulacije. Ne smemo pozabiti, da ima Lizbonska pogodba v uvodu tudi takšna določila, ki izrecno definirajo Evropsko unijo kot »socialno tržno gospodarstvo«. Zaradi tega ne zadošča, če slabe rezultate evropske levice pripišemo zgolj ustavni ureditvi Evropske unije. Bolj kritično je treba analizirati tudi vsebine političnih programov in idej evropske levice ter se vprašati, ali levica pozna oziroma ponuja odgovore na sodobne politične probleme. Prav tako je treba kritično oceniti, ali ima levica programe, ki so sposobni redefinirati njeno siceršnjo skepso in nelagodje do evropske integracije, ter v slednji videti možnost »reševanja nacionalne države« (Milward, 2000) in ne njenega ogrožanja, kar je bolj ali manj ustaljena percepcija na levici.
Reševanje siceršnje gospodarske in finančne krize, še posebej pa hude krize skupne valute, evra, dokaj jasno kaže, da evropske države potrebujejo skupne rešitve. Če želijo ohraniti skupni trg, ki je pomembna pridobitev, potem morajo države članice poiskati tudi skupne odgovore na evrsko krizo. Razprava o evrski krizi pa sočasno ponazarja, kako povezano postaja reševanje monetarnih, gospodarskih in socialnih vprašanj v Evropski uniji.
Novoustanovljeni Evropski mehanizem za stabilnost (EMS) je treba pozdraviti. Njegov problem pa je v tem, da je utemeljen na zgrešeni ekonomski teoriji. Temelji namreč na ideji strogega kaznovanja držav članic, ki bodo potrebovale denar od EMS, ter na ideji strogega pogojevanja pridobivanja denarja: v zameno za denar bodo države izpostavljene zelo restriktivnim varčevalnim proračunskim ukrepom. Kot opozarja Niall Ferguson (2011), reševanje ekonomske krize v Evropi razkriva nepripravljenost tistih, ki so najmanj prizadeti, da bi pomagali tistim, ki so najbolj prizadeti. Podobno ekonomsko teorijo strogih varčevalnih ukrepov zasledimo tudi v spremljajočem paktu za evro plus. Vzpostavitev mehanizma za upravljanje skupne ekonomske politike je sama po sebi pravilna odločitev. Problem pakta za evro plus je v tem, da tako kot EMS temelji na isti, napačni ekonomski politiki strogega varčevanja, ki bo države, ki so v krizi, samo še dodatno potisnil v krizo.
Pravi razlogi za krizo pa niso neodgovorna politika finančnih ministrov držav, neokusno poimenovanih z akronimom PIGS, ampak predvsem moralno in pravno sporno hazarderstvo bank in finančnega sektorja, ki je svet popeljal v trenutno gospodarsko krizo. Namesto da bi vodilni politiki Evropske unije z ustrezno regulacijo pripomogli k odgovornejšemu obnašanju finančnega sektorja, ponavljajo mantro o nujnosti politike varčevanja, ki najbolj posega v pravice tistih, ki so najmanj odgovorni za to krizo.
Levica, politično oslabljena, je pri reševanju finančne in evrske krize v defenzivi. Namesto lastnih rešitev podpira vsiljene rešitve nemško-francoskega dvojčka, ki jih resni analitiki poimenujejo kar »berlinski diktat«. Merklova ob napačni ekonomski teoriji tudi pozablja na pomen nekaterih vrednot evropske integracije in s svojim vsiljevanjem odločitev zanemarja negativen vpliv takšnega diktata na kohezivnost evropske politične integracije. Evropska unija potrebuje skupne rešitve bolj kot kadarkoli prej. Kot kaže, pa evropska desna sredina nima pravih idej za reševanje skupnih evropskih težav. Naloga levice je ponuditi drugačno, alternativno pot reševanja evropske integracije. Za takšno alternativo pa je zelo pomembno, da v ospredje evropske politike postavi tista načela, za katera se je v pretekli polovici stoletja borila na domačih političnih prizoriščih. Solidarnost in enakost, dva temelja vsakršnega političnega programa levice, morata biti v ospredju novih idej evropske levice. Levica mora jasno povedati, da je nesprejemljivo in moralno zavržno, da o usodi evropskih vlad namesto volivcev odločajo borzni trgovci, špekulanti in agencije, ki ocenjujejo kreditno tveganje. Kot opozori Fish-man (2011), je padec portugalske socialistične vlade mogoče pripisati prav slednjim. To razsežnost sedanje finančne krize veliko bolje od prevladujoče koalicije desnosredinskih strank razume celo Hollywood. Tako Wall Street 2 kot The Inside Job ponudita boljšo analizo krize od sedanjih predlogov Merklove in Sarkozyja. Če to zmore Hollywood, zakaj tega ne bi naredila tudi evropska levica?
Kaj ob vsem tem povedati o slovenski levosredinski vladi? Namesto da bi njen »levi« del prispeval k novim pomembnim sporočilom, ki prihajajo s sedeža stranke evropskih socialistov, ki opozarjajo, da je Evropa v napačnih rokah, slovenska »levica« raje nekritično podpira nemško-francoski neoliberalni diktat. Čas je, da takšna »levica« da prostor pravi levici. Tako v Evropi kot tudi v Sloveniji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.