12. 5. 2011 | Mladina 19 | Politika
”Pustili so nas umreti”
Tragedija v Sredozemskem morju
Resolucija 1973 Varnostnega sveta Združenih narodov, ki je Natovemu zavezništvu odprla pot do bombardiranja Libije, je bila že takoj po sprejetju deležna kritik, češ da je preohlapna. To po svoje drži. Kot nalaga resolucija, ima mednarodna skupnost (beri: zahodne države) vso pravico uporabiti »vsa razpoložljiva sredstva, da zavaruje libijske civiliste«. Vendar se je izkazalo, da je resolucija navkljub očitani ji ohlapnosti precej omejena. Nato je zavezan k temu, da varuje libijske civiliste, vendar očitno to ne velja, če se ti znajdejo v mednarodnih vodah.
Zgodba, ki jo je objavil britanski časnik The Guardian, je srhljiva. Ladja, ki je konec marca zapustila Tripolis in bila namenjena na Lampeduso, je bila prepuščena usodi in jo je 16 dni nosilo po morju brez goriva, hrane in vode za potnike, čeprav je bila mornarica Nata opozorjena nanjo in je celo stopila v stik z njo. Ladja je na krovu prevažala 72 potnikov, od katerih jih je bilo, ko je plovilo 10. aprila naplavilo nazaj na libijsko obalo, živih samo še 11. Še dva sta zaradi izčrpanosti umrla v zaporu, kamor so jih za štiri dni odvedle Gadafijeve sile.
Guardianu je iz izpovedi prič uspelo rekonstruirati potek grozljivke. Potem ko je kapitan zašel s plovne poti in je ladji začelo zmanjkovati goriva, so migranti prek satelitskega telefona poklicali duhovnika Mosesa Zeraija, ki v Rimu vodi človekoljubno organizacijo Habeshia. Ta je poklical italijansko obalno stražo in ji sporočil, da je ladja okrog 60 navtičnih milj od Tripolisa. Obalna straža mu je zagotovila, da se je reševalna akcija začela, in po pričevanju enega od preživelih potnikov jih je v kratkem res preletel helikopter z napisom ARMY na boku. Vojaki so iz njega na ladjo spustili manjšo zalogo keksov in plastenk vode in jim nakazali, da pomoč prihaja. A ta ni nikoli prišla. V enem izmed naslednjih dni je ladjo zaneslo v bližino letalonosilke, ki pa se ni odzvala na SOS-sporočila in je odplula stran. Guardianu jo je pozneje uspelo identificirati kot francosko letalonosilko Charles de Gaulle.
»Vsako jutro, ko smo se zbudili, je bilo več mrtvih in po 24 urah smo jih morali odvreči v morje. Zadnjo plastenko vode smo prihranili za dva dojenčka, da smo ju ohranjali pri življenju, potem ko so njuni straši že umrli, a tudi njima nismo mogli pomagati. Nazadnje sta umrla tudi onadva,« je o tem, kar je sledilo, povedal eden od potnikov.
Zavezništvo se je na pisanje Guardiana odzvalo z zanikanjem, da bi bilo seznanjeno z izgubljeno ladjo v Sredozemskem morju. Kaj več pa ni pojasnilo.
Nato nasploh rad operira s takšnimi samozadostnimi izjavami, to je zelo očitno pri pobijanju civilistov med bombardiranjem Afganistana; pravijo le, da niso vedeli.
Zato pa drugi zahtevajo temeljito in neodvisno preiskavo smrti migrantov. K temu je pozval Svet Evrope, njegovemu pozivu pa se pridružuje tudi agencija ZN za begunce.
Aprila je v Sredozemskem morju umrlo več kot 800 migrantov, samo prejšnji petek pa je potonila ladja z okrog 600 potniki, namenjenimi v Evropo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.