Erik Valenčič

12. 5. 2011  |  Mladina 19  |  Svet

Na poti do utopije?

O pohodu ateizma v Evropi

Ugotovitve številnih anket in raziskav, ki so jih v zadnjem času objavili tuji mediji in mednarodni strokovnjaki, kažejo, da v zahodnem svetu narašča število ateistov in pa ljudi, ki jim vera v življenju tako rekoč nič več ne pomeni. Raziskave kažejo, da gre pri tem za dolgoročno in po nekaterih strokovnih mnenjih celo neustavljivo usmeritev. Do tega sklepa je prišla mednarodna skupina znanstvenikov, ki so na nedavnem srečanju Ameriškega združenja fizikov predstavili matematično/statistično raziskavo, ki je pokazala, da je vera v številnih razvitih državah že v tolikšnem zatonu, da ji na dolgi rok mogoče celo preti izumrtje. Raziskovalci so ta pojav preučevali v devetih državah, v Avstraliji, Avstriji, Kanadi, Češki, Finski, Irski, Švici, Novi Zelandiji in Nizozemski. Pri pregledovanju popisov prebivalstva naštetih držav v zadnjih 100 letih in več so se osredotočili na podatke o pripadnosti veri. Profesor Richard Wiener z ameriške Univerze v Arizoni je za britanski BBC povedal: »V številnih sekularnih demokracijah opažamo stalno naraščanje števila ljudi, ki se ne istovetijo z nobeno vero; na Nizozemskem jih je denimo zdaj že 40 odstotkov, na Češkem pa je takih ljudi največ, in sicer 60 odstotkov.« Profesor Wiener se zanaša na statistične podatke in zato verjame, da se bo ta usmeritev nadaljevala, saj je treba upoštevati tudi sociološko komponento: »Družbene skupine, ki imajo več pripadnikov, bodo uspešnejše pri pridobivanju novih članov, saj so zaradi svoje številnosti privlačnejše. Družbene skupine namreč zagotavljajo socialni status oziroma korist.«
BBC je na začetku marca objavil javnomnenjsko raziskavo inštituta British Humanist Association (BHA), s katero so prišli do podobnih ugotovitev. Dve tretjini anketiranih Britancev sta na vprašanje, ali so verni, odgovorili nikalno. Navedene podatke potrjuje raziskava ameriškega inštituta Gallup, opravljena leta 2007 in 2008, s katero so v evropskih državah preverjali, kolikšno vlogo igra vera v posameznikovem življenju. Na lestvici prednjačijo skandinavske države Švedska, Danska in Norveška, kjer v povprečju za 80 odstotkov ljudi vera nima pomena v življenju; v samem vrhu pa je Estonija s 84 odstotki. Sledijo jim države, kot so Češka, Francija, Velika Britanija, Finska in pa Nizozemska. Slovenija ni daleč za njimi z 59 odstotki. Na drugi strani oziroma na dnu lestvice so med drugimi Poljska, Gruzija, Makedonija, Hrvaška, Romunija, Portugalska in Irska, kjer je vera še vedno precej prisotna v posameznikovem življenju; v Romuniji se je denimo še vedno oklepa 80 odstotkov ljudi. Za zanimivost omenimo nedavno anketo, ki jo je objavil hrvaški Jutarnji list. Ljudi je spraševal o tem, kdo lahko reši Hrvaško iz politične in gospodarske krize. Le slabih 12 odstotkov Hrvatov je menilo, da Evropska unija, 20 odstotkov pa jih je to zaupanje namenilo Bogu. Da je evropska celina dokaj polarizirana glede vprašanja vere, navsezadnje potrjuje tudi raziskava Eurobarometra iz leta 2005, v kateri so Evropejce spraševali o osebnem verovanju v boga in nastala lestvica je precej podobna Gallupovi.
Vendar se tudi v do nedavnega še najbolj »bogu vdanih« državah dogajajo tektonske spremembe, ki so predvsem v zadnjih dveh letih močno zatresle temelje cerkve v Evropi. Prav Irska je odličen primer in nazorno kaže, da je kriza vere močno povezana s krizo organizirane, torej institucionalizirane religije - cerkve. Kot je novembra 2009 poročal The Irish Times, so vse pedofilske afere na otoku, katerih glavni krivci niso niti hoteli zapustiti svojih škofovskih položajev, »zdesetkale božjo čredo nekoč ponosne cerkve, katere moč je zdaj le še senca njene prejšnje moči. Ne le da zelo upada obisk cerkvenih obredov, veliko nezanimanje vlada tudi za službo duhovnika; na leto se zdaj prijavi zgolj nekaj ljudi. V dublinski nadškofiji bo kmalu komaj dovolj ljudi, da bo lahko na vsako od 199 župnij prišel po en duhovnik. Duhovniški stan pa nima težav samo zaradi krčenja, temveč tudi zaradi staranja: v Dublinu je duhovnikov, starejših od 70 let, desetkrat več od tistih, ki so mlajši od 40 let.« Izgubljanje vpliva na Irskem je za Vatikan še posebej boleč udarec in pomeni veliko potencialno nevarnost. Zgodovinsko gledano je Irska v svet izvozila na tisoče in tisoče duhovnikov, redovnikov ter misijonarjev in bila zgledna katoliška država. Cerkvene doktrine so bile skrbno všite v zakone, kot denimo prepoved splava, kontracepcije in ločitve, v medijih je vladala cenzura nespodobnih vsebin in cerkev je imela neizpodbiten primat v šolstvu. Do zdaj. Po anketi, ki jo je januarja objavil The Irish Times, 61 odstotkov Ircev meni, da bi se cerkev morala odpovedati nadzoru nad šolami. »Avtoriteta nekoč avtoritarne cerkve je pokopana,« je zapisal časopis že novembra 2009. »Irska se približuje večjemu delu zahodnega sveta, v katerem sekularnost na splošno zmaguje nad religijo.«
Novice iz drugih delov Evrope dopolnjujejo to splošno sliko. Časopis Der Spiegel poroča, da je v Nemčiji lani iz cerkve izstopilo 180.000 ljudi, po navedbah avstrijskih medijev pa je v tej državi cerkev zapustilo 87.393 ljudi, kar je kar 64 odstotkov več kot leto prej. V obeh državah cerkveni zvonovi bijejo plat zvona. Tudi v Sloveniji se cerkev spoprijema s težavami, na kar je januarja 2008 ob obisku Kongregacije za škofe v Vatikanu opozoril tudi tedanji ljubljanski nadškof Alojz Uran, ko je med izzivi, s katerimi ima opraviti slovenska cerkev, najprej poudaril »upadanje števila duhovniških in redovniških poklicev ter sekularizacijo pod vplivom globalnih sprememb«. Pri nas se resda ne govori veliko o izstopih iz cerkve, še posebej, če to zadeva duhovnike in druge uslužbence, zato je tudi težje razumeti konkretne vzgibe oziroma povode za takšne odločitve. Obstajajo pa posamične izpovedi. Filozof in pisatelj Vinko Ošlak je v nedavnem pogovoru za Delo jasno povedal, kaj ga je odvrnilo od cerkve: »V okviru svoje cerkvene službe sem vodil dve svetopisemski skupini, zaradi česar sem se začel še posebej zavzeto poglabljati v Sveto pismo. Bolj ko sem ga po novem naročilu bral, bolj sem spoznaval, da to, kar piše v Svetem pismu, ni isto kakor tisto, kar slišim s prižnice ali berem v katekizmu katoliške cerkve. Enako so spoznavali ljudje, ki so hodili k svetopisemski skupini. Hkrati sem se še nekaj časa, predolgo, tolažil, da je cerkev sicer polna pokvarjenosti, nemorale in gnusobe, vendar kot ladja tovori pravi zaklad. Nekega dne pa sem ugotovil, da tudi to ni res, saj to ni Kristusov čoln, ki bi tovoril 'skrinjo zaveze', ampak zgolj mogočen, toda na potopitev obsojen Titanik ...«
Seveda ni nujno, da človek, ki izstopi iz cerkve, postane ateist. Zmanjševanje zaupanja v cerkev in naraščanje števila nevernikov sta neizpodbitno povezana med seboj. Na to lahko gledamo tako: cerkev je prodajalec boga. Zdaj se je izkazalo, da je ta prodajalec pogolten, pokvarjen in patološki lažnivec, torej je logično, da bodo ljudje izgubili zanimanje tudi za artikel, ki jim ga želi prodati. Vsak komercialist bo znal povedati, da je zaupanje ključ do prodajnega uspeha. Vera je v sodobni družbi že tako ali tako v upadanju, vendar je dal prav Vatikan temu procesu res močan zagon.

Militantni ateizem?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.