Jure Erznožnik

19. 5. 2011  |  Mladina 20  |  Svet

Strauss-Kahnova neznosna lahkost dvorjenja

Osuplosti francoske javnosti nad ravnanjem ameriške policije z direktorjem MDS-a in verjetnim socialističnim kandidatom za predsednika republike je sledila osuplost nad dejanji, ki naj bi jih zagrešil

»Nehajmo se že pretvarjati, to ni prvi primer takšnega obnašanja Strauss-Kahna v newyorškem Sofitelu. Tam je pogosto prenočeval, za njegove spolne izpade so vedeli vsi v hotelu, uprava pa jih je doslej uspešno prikrivala. Ophelia nikakor ni bila prva sobarica, ki jo je poskušal posiliti. To je sramota za Francijo! Na službeni poti v Šanghaju se mi kitajski kolegi posmehujejo, češ da smo vsi Francozi spolni obsedenci,« je novinarju francoskega tednika L'Express v ponedeljek zjutraj po telefonu povedal Bernard Debré, poslanec večinske UMP, ki je Dominiqua Strauss-Kahna že dan prej na svojem blogu označil za »spolnega zločinca«, ki bi si moral poiskati zdravniško pomoč. Nekdanji minister je v spletnem dnevniku še zapisal: »Bili ste direktor najpomembnejše finančne institucije na svetu, nameravali ste kandidirati za predsednika republike. Že nekaj časa pa državljane moti vaš odnos do denarja: hiša v Maroku, luksuzni avtomobili, stanovanja v najprestižnejših pariških okrožjih ... Tudi o vaših razuzdani spolni sli se je govorilo, vendar je Francija preveč popustljiva do zasebnega življenja svojih politikov. Več prijateljev vas je opozarjalo, da se malce umirite. Enkrat ste v ZDA že skoraj odleteli s položaja, celo žena vam je odpustila. Zdaj ste zaradi poskusa posilstva v zaporu, vaši strankarski kolegi pa so rdeči od sramu. Morda boste obsojeni na zaporno kazen, a ko jo boste prestali, si ne poskušajte oprati imena, raje za vedno izginite na svoje maroško posestvo in ne recite več ničesar. Izginite, in to čim prej.«
Tako neposrednih izjav si ob sobotnem izbruhu affaire DSK ni dovolil noben drugi politik, Sarkozyjevi UMP-jevci so skoraj preveč ubrano ponavljali, da je nedolžen, dokler mu krivde ne dokažejo. Državljani pa so bili ob posnetkih »surove« privedbe direktorja Mednarodnega denarnega sklada (MDS) na zaslišanje na policijsko postajo v lisicah, pretreseni. Voditelji televizijskih dnevnikov in njihovi sogovorniki se niso mogli načuditi »ponižujočemu« ravnanju newyorškega sodišča, ki je prvo zaslišanje skrušenega Dominiqua Strauss-Kahna (DSK), na katerem mu je sodnica Melissa Jackson zaradi domnevne begosumnosti podaljšala pripor, dovolilo neposredno prenašati. Najbrž še dolgo ne bodo pozabili govora okrožnega državnega tožilca Johna Mcdonnella, v katerem je, brez besedic »domnevno« ali pa »naj bi«, našteval očitana dejanja ter »brez sramu« omenjal felacijo in sodomijo. Ni in ni jim šlo v glavo, kako lahko v ZDA nekoga, ki je še zjutraj veljal za drugega najvplivnejšega človeka na svetu, nekaj ur pozneje vklenejo, ga v soju bliskavic odpeljejo v zapor na policijsko postajo, kjer mora z navadnimi kriminalci v »neznosnih« razmerah prebiti noč. Francoski zakon iz leta 2000 takšno razkazovanje osumljencev v medijih prepoveduje, prav tako pa se sodniki v tako odmevnih primerih, raje kot za podaljšanje pripora, odločajo za hišni pripor, odvzem potne listine ali za namestitev elektronske zapestnice. A ameriško pravosodje je pri obravnavi spolnih deliktov posebej neizprosno; tožilstva, policija in mediji naj bi imeli v primerih, ko se v kaši znajde kak vplivnež, celo dogovor, da ga še bolj ponižajo in javnosti pošljejo še toliko bolj jasno sporočilo, da so pred zakonom vsi ljudje enaki.
Kronologije in teorije
Po doslej znanih navedbah naj bi se dvainšestdesetletni nekdanji minister v več francoskih vladah in profesor ekonomije na uglednih univerzah v New Yorku v noči s petka na soboto mudil zasebno. Obiskal naj bi svojo 26-letno hči Camille, ki študira na univerzi Columbia. Kljub službenemu stanovanju, ki ga je imel v mestu na voljo, naj bi se, kot vsakokrat, ko je šlo za zasebni obisk, odločil za prenočitev v hotelu, ki jo je plačal iz lastnega žepa. Tudi njegova v New Yorku rojena žena, v Franciji nekoč zelo priljubljena TV-voditeljica, Anne Sinclair, naj bi v ZDA vedno potovala na svoje stroške. Tokrat naj bi bil sicer rezerviral bolj skromno sobo, a naj bi mu uprava manhattanskega hotela iz verige Sofitel, ki je v lasti francoske multinacionalke Accor, v zadnjem hipu za ceno 575 dolarjev ponudila udoben apartma številka 2806, v katerem prenočitev sicer stane 3000 dolarjev. V soboto okrog poldneva naj bi strežaj iz apartmaja odnesel ostanke zajtrka in sobarici, 32-letni zakoniti priseljenki ganskega rodu, Ophelii Famotidina, potrdil, da je gost odpotoval ter da lahko začne pospravljati. Ko je vstopila, naj bi jo DSK poskušal posiliti, ruvanje naj bi trajalo kakih 15 minut, sobarici naj bi naposled le uspelo uiti iz apartmaja in o dogodku takoj obvestiti sodelavki v nadstropju. DSK naj bi se, po pričevanju francoske turistke, ki se je z njim iz 28. nadstropja v hotelski lobi peljala v dvigalu, povsem miren iz hotela odjavil okrog 12. ure in 28 minut, kriminalisti pa so na kraj domnevnega poskusa posilstva prišli šele ob 13. uri in 30 minut. Tožilec iz skupine, ki je za zapahe za vselej spravila Bernarda Madoffa, je obtožbo pred sodiščem v ponedeljek utemeljeval na domnevi, da je osumljenec po dejanju poskušal zbežati. To naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da je v apartmaju pozabil mobilni telefon in nekaj osebnih stvari. Vendar naj bi si Strauss-Kahn, tako trdita njegova odvetnika, vzel čas in v neki newyorški restavraciji, pred vkrcanjem na let številka AF 23 proti Parizu, za katerega je bila vozovnica rezervirana več dni vnaprej, s hčerjo še kosil. Šele na letališču JFK naj bi se zavedel, da pri sebi nima enega svojih telefonov, in poklical v hotel s prošnjo, naj mu ga čim prej dostavijo. Zaradi tega klica ga je izsledila policija, letališke oblasti pa naj bi letalo, ki naj bi bilo že na vzletni stezi, zadržale in Strauss-Kahna okrog 16. ure in 40 minut, kljub upiranju, aretirale. Eden od potnikov na istem letalu je novinarjem po pristanku v Parizu dogodek opisal malo drugače: letalo je bilo v trenutku aretacije še pred letališko zgradbo, DSK se aretaciji ni upiral ...
Kaj je torej res?! Na ameriškem televizijskem kanalu Fox News so v ponedeljek objavili niz novic iz »policijskih virov«: da so preiskovalci v apartmaju našli sledove krvi, da se je sobarica natančno držala navodil in, preden je vstopila, trikrat potrkala, potem pri vratih še zvonila, da naj bi imel DSK v resnici rezerviran jutranji let iz New Yorka v Washington, na katerem se ni pojavil, da v hotelu ni napovedal odhoda po 12. uri, da ima dogovor s francoskim letalskim prevoznikom Air France, ki mu omogoča, da se lahko brez napovedi vkrca v prvi razred kateregakoli leta, da so forenziki v apartmaju našli obremenilne sledi DNK, da je nekaj hotelskih uslužbencev, takoj, ko jih je objokana Ophelia obvestila o dogodku, priteklo v apartma, vendar je DSK medtem že »ušel«, da je za prenočitev v apartmaju plačal 3000 dolarjev in da je v njem v naglici pozabil nekaj osebnih stvari. Uprava hotela je te navedbe zanikala in sporočila, da v apartmaju ni bilo ničesar, ne telefona, ne sledov napada in krvavih madežev, a tudi, da so Ophelio, sicer prizadevno sobarico, v 28. nadstropje tega dne razporedili izjemoma, ker naj bi le nadomeščala zbolelo sodelavko. Uprava koncerna Accor je medtem potrdila, da je bil DSK lani večkrat v njihovem hotelu na Manhattnu, in kategorično zavrnila obtožbe poslanca Debréja, da je bil že vpleten v podobna dejanja.
Ob tako nasprotujočih si novicah je bilo kajpak pričakovati val namigov o mednarodni zaroti, v pasti katere naj bi se bil ujel: DSK je namreč nedavno omenil možnost, da bi v primeru njegove kandidature za predsednika republike naslednje leto »nekdo nekomu za povzročitev usodnega škandala utegnil plačati pol milijona ali milijon evrov«. Ker Strauss-Kahn velja za »velikega zapeljivca« in bistroumnega človeka, si je najbrž lahko mislil, da ga bodo domnevni zarotniki poskušali zrušiti prav s pomočjo kake očarljive predstavnice nežnejšega spola.
Kdo pa bi sploh lahko imel korist od tako podle zarote? Domišljija obiskovalcev francoskih spletnih forumov je v dneh po aretaciji dobesedno ponorela: najbolj naj bi šel na živce Američanom, saj naj bi nameraval z »njihovim denarjem« reševati težave evrskega območja ... Ali pa: Obama si je podporo javnosti v predvolilnem letu poskušal okrepiti z ubojem bin Ladna, svojemu francoskemu lakaju Sarkozyju pa je, v zameno za Gadafijevo glavo, obljubil odstranitev najstrašnejšega tekmeca ... Tudi Kitajci naj bi si na položaju direktorja MDS želeli svojega človeka ...
Zanimiva je hitrost, s katero je novica o Strauss-Kahnovi aretaciji pricurljala v javnost: preden je medije o njej obvestila newyorška policija, jo je svetovni javnosti prek Twitterja posredoval neki francoski mladenič, privrženec vladajoče UMP (!), o njej naj bi ga bil obvestil neki prijatelj, ki »dela v hotelu«. Sta »zaposleni« v hotelu in samohranilska sobarica iz Bronxa torej tajna agenta CIE? Plačanca Sarkozyjeve UMP? Morda pa bo domiselnim Francozom po za v petek napovedanem naroku, na katerem bo porota, sestavljena iz navadnih državljanov, z navadno večino skoraj zagotovo potrdila obtožnico in s tem omogočila začetek sojenja, kaj manj za pobalinska natolcevanja. V pričakovanju rezultatov analize DNK je ta hip videti, da se Strauss-Kahnova ameriška odvetnika bolj kot k dokazovanju njegove nedolžnosti nagibata k dokazovanju »žrtvine« privolitve. Torej je do spolnega odnosa le prišlo.
Čas za vprašanja
Če se ne zgodi čudež in Ophelia Famotidina ne izjavi, da si je vse skupaj izmislila, je Dominique Strauss-Kahn politično mrtev. Vsaj kar zadeva mednarodno kariero in predsedniško tekmo naslednje leto. Britanski tisk se je v dneh po razkritju afere neskončno čudil prizanesljivosti francoskih medijev, saj so ti prve sence dvoma o njegovi morebitni dejanski krivdi izrazili šele v torkovih in v sredinih izdajah: šele takrat so se spomnili tudi na domnevno žrtev. A zdajšnji zapornik številka 1225782 iz zloglasnega zapora na Rikers Islandu je v preteklosti že večkrat dokazal, da ne zna obvladovati svojih hormonov, zato obtožb temnopolte sobarice ne gre jemati preveč zlahka. To dobro vesta novinarka Tristane Banon in madžarska ekonomistka Piroska Nagy, njegova nekdanja sodelavka pri MDS-u. Prva ga namerava zaradi spolnega napada, o katerem je večkrat poskušala govoriti, pa ji nihče ni verjel, zdaj prijaviti, druga pa je imela z njim leta 2008 razmerje.
A če so se Francozi v prvih dneh po aretaciji dostojanstveno vzdržali komentarjev, je zdaj nastopil čas za vprašanja: če so v novinarskih krogih že ves čas krožile govorice o Strauss-Kahnovi pretirani prijaznosti do žensk, ki je že mejila na nadlegovanje, zakaj o tem ni nihče podrobneje spregovoril? Zakaj Ophelia med napadom ni kričala ali klicala na pomoč? Kaj so med ponedeljkovo telesno preiskavo na Strauss-Kahnovem prsnem košu počele dobro vidne praske, so posledica krčevitega upiranja ali strastnega ljubljenja? Zakaj se je sodnica Jacksonova, kljub predlogu obrambe za milijon dolarjev varščine in obvezni namestitvi elektronske zapestnice, odločila za podaljšanje pripora? Ima mar s tem kaj opraviti primer Romana Polanskega? Zakaj smo doslej slišali le argumente tožilstva in niti besede s strani obrambe? Zakaj osumljenemu grozi 75 let zapora? Zakaj so francoske televizije, kljub zakonu, ki izrecno prepoveduje prikazovanje vklenjenih oseb, posnetke z newyorškega sodišča vseeno predvajale? Zakaj so člani vladajoče desničarske UMP spoštovali Sarkozyjev »ukaz«, naj o aferi DSK ne dajejo izjav? Zakaj se osumljeni ni skliceval na diplomatsko imuniteto? Zakaj organi MDS-a tako dolgo ne ukrepajo? Kdo bo imel največje politične koristi od padca najbolj obetavnega predsedniškega kandidata? Kateri od kolegov socialistov bi sploh lahko premagal Sarkozyja? Se lahko DSK še pravočasno vrne v kampanjo? Je v sodobni Franciji že kdaj zmagal kandidat, kateremu so javnomnenjske raziskave dvanajst mesecev pred prvim krogom napovedovale zmago? Je Sarkozyjeva ločitev od Cecilie kaj vplivala na njegovo, takrat visoko priljubljenost? Bo na zdajšnjo najnižjo kaj vplivala nosečnost Carle Bruni? So Danielu Cohn-Benditu, sedanjemu zelenemu evroposlancu, kaj škodile obtožbe o domnevni pedofiliji? Je ugled sedanjega francoskega kulturnega ministra Frédérica Mitterranda kakorkoli ogrozila njegova izpoved o spolnih odnosih s komaj polnoletnimi azijskimi fanti?
Francoska javnost odgovore na večino zastavljenih vprašanj pozna; novinarjem pa v državi, kjer dostojanstvo in zasebnost posameznika varujejo zakoni, ne pade na pamet, da bi vse, kar vedo, objavili.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.