Vanja Pirc

26. 5. 2011  |  Mladina 21  |  Politika

Registrirani ali manjvredni?

Zakaj govorimo o že davno razčiščenih vprašanjih, pred aktualnimi pa si zatiskamo oči?

Slovenski predsednik dr. Danilo Türk s soprogo in islandska premierka Jóhanna Sigurðardóttir s soprogo ob nedavnem obisku na Islandiji.

Slovenski predsednik dr. Danilo Türk s soprogo in islandska premierka Jóhanna Sigurðardóttir s soprogo ob nedavnem obisku na Islandiji.
© stanko gruden/sta

Prežihov Voranc je leta 1937 napisal novelo Samorastniki, v kateri se sin bogatega koroškega kmeta zaljubi v revno kajžarsko hči Hudabivško Meto. Njegov oče poroke ne dovoli, ker meni, da bi bila ta zaradi dekletovega nizkega statusa sramotna. Dekle nato rodi devet nezakonskih otrok. Ker naj bi bilo tudi to sramotno, je deležna fizičnega kaznovanja in zmerljivk, da je »pankrtska mati«, njene otroke pa razglasijo za »hudabivške pankrte«. Zgodba, po kateri so posneli istoimenski film, se kljub vsemu konča z zmago zatiranih.
Samorastniki so le eno od mnogih pričevanj o tem, kakšna krivica se je v preteklosti na naših tleh godila nezakonskim otrokom in njihovim materam. Šlo je za očitno družbeno hipokrizijo, saj imajo zunajzakonska rojstva pri nas dolgo tradicijo, predvsem pa so bila že od nekdaj množična. Kot pravi sociologinja dr. Tanja Rener s Fakultete za družbene vede, so bila v 19. stoletju še posebno množična na Koroškem, kjer se je zunaj zakonske zveze rodilo tudi do 80 odstotkov vseh otrok. To je bilo najverjetneje posledica kombinacije dednega sistema in posebnih oblik mezdnega dela žensk na Koroškem, zaradi tega fenomena pa so pokrajino takrat poimenovali »evropska Jamajka«.
Obdobje, ko so bili zunajzakonski otroci in njihove matere stigmatizirani in sankcionirani, se je končalo leta 1947. Dr. Rok Lampe, na Evropski pravni fakulteti nosilec predmeta Družinsko pravo, sicer pa zaposlen na Gea Collegeu, pravi, da smo pri nas razmeroma hitro ustavno in zakonsko izenačili status otrok, rojenih v zakonski skupnosti s statusom otrok, rojenih v zunajzakonski skupnosti ali samohranilkam. »Podatek, da živi danes v Sloveniji več kot polovica otrok v zunajzakonski skupnosti, dovolj zgovorno priča o tem, da smo jo sprejeli kot ustrezno pravno rešitev,« ugotavlja Lampe. Da je rešitev pravno ustrezna, potrjuje tudi podatek, da se vsako leto več kot polovica novorojenčkov pri nas rodi neporočenim staršem.
Leta 1976 smo v Sloveniji pravno izenačili tudi zakonsko in zunajzakonsko skupnost. Takrat je bil sprejet zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki velja še danes, in ta je določil, da imajo pari, ki svoje zveze ne želijo formalizirati, enake pravice in dolžnosti kot tisti, ki stopijo pred matičarja. »Dejstvo je, da ima v primeru, ko zunajzakonska partnerja dalj časa živita skupaj (po sodni praksi je to pri nas okoli dve leti), to zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo,« pravi Lampe. To pomeni, da so zakonci in zunajzakonski partnerji
izenačeni tudi pri premoženjskopravnih in rodbinskopravnih vprašanjih. Torej tudi pri dedovanju in skrbi za otroke.
Takšno ureditev danes pozna večina držav. A ko se je Slovenija pred 35 leti odločila zanjo, je bila ena prvih, ki si je upala razmišljati tako napredno in slediti evropskim trendom. Število družin s poročenimi starši je že takrat začelo upadati, število razvez pa naraščati. Tudi pri nas. V letu, ko je bil sprejet zakon, smo zabeležili 15.048 porok, leta 2009 pa jih je bilo le še 6.542. Zakaj se vse več parov raje odloča za skupno življenje v neformalnih skupnostih, sicer ni povsem jasno. Renerjeva domneva, da zaradi dobro spisanega zakona iz leta 1976 mnogi pač ne čutijo potrebe po poroki.
A v Sloveniji smo prav zdaj ponovno sredi tovrstnih bojev. Tokrat se kopja najbolj lomijo na plečih istospolnih družin, ki formalno ne obstajajo, čeprav v njih živi okoli 200 otrok. Priznanje, da obstajajo, naj bi jim dal družinski zakonik, ki naj bi po 35 letih celotno družinsko zakonodajo prilagodil času, v katerem živimo. Desnica je zaradi teh sprememb zagnala vik in krik, češ da gre za »napad na tradicionalno družino«, čeprav so bile družine že od nekdaj raznovrstne in čeprav poanta družinskega življenja ni v obliki družine, temveč v kakovostnih medsebojnih odnosih. Sami kot edino pravo družino promovirajo skupnost (poročenega) moškega in ženske z biološkimi otroki. Takšnih družin je danes le okoli 20 odstotkov, ponekod le 10 odstotkov.
Prejšnji teden, ob obravnavi družinskega zakonika v parlamentu, je največja opozicijska stranka razkrila karte in pokazala, da njen boj proti družinskemu zakoniku očitno res ni uperjen le proti pravicam istospolno usmerjenih. Očitno jih morijo tudi neporočeni državljani. SDS je namreč predlagala in ob pomoči Desusove »napake« tudi uveljavila amandma, po katerem zunajzakonska skupnost po novem ne bi več nastala avtomatično, temveč bi jo morali pari potrditi z registracijo pred državnim organom ali z rojstvom otroka. Desus je amandmaju pozneje odrekel podporo, zaradi ogorčenega odziva javnosti ter sociološke in pravne stroke pa je svoj besednjak omilila tudi SDS. Renerjeva kljub temu pravi, da je predlog simptomatičen in ga gre razumeti v nizu ostalih poskusov omejevanja človekovih pravic, med katere sodijo tudi ideje o omejevanju pravice do splava in prepoved oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo. Tudi Lampe se strinja, da je tovrstno vmešavanje politikov v posameznikovo intimnost zelo problematično: »Pravica do družinskega življenja jamči svobodo posameznika razpolagati s svojim telesom, čustvi in navezovanjem stikov z drugimi posamezniki. Država pa se lahko v to pravico vmešava le pod pogoji, ki so nujni za preprečevanje nereda in zločina, varovanja zdravja ter zaščite pravic in svoboščin drugih.«
Je SDS s svojim predlogom preprečevala nered ali varovala zdravje? Ne. Promovirala je institut zakonske zveze, ki pa ga po drugi strani - ironično - ne privošči istospolno usmerjenim. Vendar naloga politikov ni, da z vsemi možnimi sredstvi ohranjajo institut zakonske zveze. Če v družbi obstajajo družine, ki niso formalno priznane in imajo zato težave pri povsem običajnih življenjskih opravilih, je njihova naloga, da jih prepoznajo in jim zagotovijo pravico do družinskega življenja. In istospolne družine sploh niso edini novodobni Samorastniki.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.