Borut Mekina

26. 5. 2011  |  Mladina 21  |  Politika

Vitki, še vitkejši - shirani

Če v Sloveniji ne bomo dvignili davkov, bo račun za krizo izstavljen srednjemu in nižjemu sloju

/media/www/slike.old/mladina/vitkivelika_b520091128_4724.jpg

© Borut Peterlin

Razlike med revnimi in bogatimi so v Sloveniji majhne, in kot na podlagi najnovejših dohodninskih podatkov pravi dr. Tine Stanovnik, strokovnjak za preučevanje neenakosti z ljubljanske Ekonomske fakultete, je ta slika za zdaj »neverjetno stabilna«. Še celo v letih 2008 in 2009, ki sta bili »zelo udarni leti v smislu krize«, se v Sloveniji razmerje med dohodki najbogatejših in dohodki najrevnejših ni posebej spreminjalo. Razen manjših sprememb pri najbogatejšem »promilu« prebivalstva pravzaprav Slovenija vse od leta 1991 ostaja socialna in solidarna družba. A ta slika je sedaj na preizkušnji.
Jasno je namreč, da se enakost v državi v zadnjih letih vzdržuje z razmeroma velikim zadolževanjem, v višini okrog dve milijardi evrov na leto, število tistih, ki bi brez socialnih transferjev zdrsnili pod prag revščine, pa je naraščalo celo v času visoke gospodarske rasti. In ker se povečevanje državnega dolga ne more v nedogled nadaljevati, se seveda zastavlja vprašanje, kako si bo Slovenija brez rušenja socialne stabilnosti sploh lahko privoščila zmanjšanje posojil. Kako bo država srednjeročno vrnila okrog pet milijard evrov, za kolikor smo se zadolžili od začetka recesije? Pokojninska reforma, za katero na ministrstvu za delo pravijo, da je ne uvajajo zaradi krize, ampak zaradi dolgoročnih demografskih trendov, očitno ni pravi odgovor.
Na to vprašanje imata opozicija in pozicija sedaj dva, morda zgolj na videz različna pogleda. Aktualna vlada Boruta Pahorja v inflaciji strateških dokumentov v različnih memorandumih, programih stabilnosti ali »paktih za evro« računa predvsem na vrnitev gospodarske rasti, s katero bi zapolnili nastalo »luknjo«. Vlada recimo računa na povečani priliv evropskih sredstev, na učinkovitejše pobiranje davkov, na varčevanje pri javnih plačah in seveda na rez v pokojninske in socialne izdatke. Opozicija pa na drugi strani v svojih vizijah »države blaginje« računa na t. i. vitko in bolj učinkovito državo, kot pravijo, ki bo servis državljanom. Prav to naj bi spet spodbujalo gospodarsko rast in zaposlovanje ter posledično napolnilo državni proračun.
Kaj naj bi pomenila vitka država, ki jo napovedujejo v SDS, ni prav jasno. Prvi konkretni namig opozicijskega voditelja Janeza Janše ob predstavitvi vizije Slovenije, kot doma »svobode, varnosti in pravičnosti« prejšnji mesec, je bil vse prej kot razodetje. Janša je namreč napovedal »bistveno zmanjšanje števila agencij, uradov in organov v sestavi, ministrstev in posledično bistveno zmanjšanje števila zaposlenih v državni upravi«. A če vemo, da za vseh 30 tisoč zaposlenih v državni upravi, skupaj s policijo in vojsko, na mesec plačujemo 51 milijonov, celoten javni sektor pa državo stane 300 milijonov evrov, je jasno, da to ne more biti magična formula. Tudi če zapremo vsa ministrstva, se bo slovenski državni dolg okrog leta 2015 približal maastrichtskim 60 odstotkom BDP-ja.
Kaj naj bi vizija vitke države v resnici pomenila, je morda še najbolj nazorno opisala skupina ekonomistov pod urednikom iz SDS, bivšim razvojnim ministrom dr. Žigo Turkom. Pod sloganom »resetirajmo Slovenijo« so, kot je znano, bivši minister za razvoj v vladi Janeza Janše, dr. Janez Šuštaršič, nekoč direktor vladnega urada za makroekonomske analize, dr. Matej Lahovnik, bivši gospodarski minister v Pahorjevi vladi, aktivist Rado Pezdir ter Jože P. Damijan zapisali, da so povečanje t. i. prožnosti dela, znižanje davkov, privatizacija ključnih državnih podjetij in poenostavitev poslovnega okolja zgolj manjši korak v pravo smer, saj da je glavni razvojni problem v tem, da v Sloveniji pravega »modela liberalnega tržnega gospodarstva« sploh nikoli nismo preizkusili. S tem geslom so potem pozvali volivce k spremembam sistema.
V resnici pa za to, »vitko državo« niti ne potrebujemo izrednih volitev, saj jo v svojih programskih dokumentih veliko bolj konkretno načrtuje že vlada Boruta Pahorja. Načrt je v konkretnih številkah videti tako: Samo v tem letu naj bi »privarčevali« okrog 700 milijonov evrov, od tega največ na račun zmanjšanja javnih plač (430 milijonov). Potem bi varčevali z materialnimi izdatki (37 milijonov) in na račun socialne države. Nižji socialni transferji naj bi letos državni proračun olajšali za 37 milijonov evrov, poseg v pokojnine za približno 100 milijonov evrov. Poleti se bo s sprejemom seznama državnih strateških naložb začela razprodaja državnih podjetij, napovedana je fleksibilizacija dela in poenostavitev poslovnega okolja, zaradi česar naj bi se na drugi strani prihodki v proračun zaradi gospodarske rasti in učinkovitejšega Dursa povečevali za okrog 100 milijonov evrov na leto. Tako bo Slovenija spet na zeleni veji, brez mlinskega kamna okrog vratu.
Z vrnitvijo visoke gospodarske rasti je večina problemov rešenih. A kako verjetne so te napovedi? Jasno seveda je, da so vse napovedi približki, ki jih v vladnem uradu za makroekonomske analize bolj ali manj prilagojene prekopirajo od mednarodnih inštitutov. A kot opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger, je problem veliko bolj osnoven. Ali je recimo sploh mogoče s splošnim varčevanjem izboljšati socialno stanje in pripomoči k oživljanju gospodarstva, kot je zapisano med cilji v vseh teh strateških dokumentih, tako pozicije kot opozicije? Je sploh mogoče v enem stavku govoriti o »vitki državi«, ki je hkrati tudi država blaginje in solidarnosti? In ali je res vitka država prvi pogoj za oživitev gospodarstva in gospodarske rasti? »To so bolj ali manj konfliktni cilji,« ocenjuje Mencinger te zmedene politične strategije, ki državo še vedno dojemajo kot breme za gospodarstvo.
A ne samo, da so te vizije zmedene, v bistvu so celo nevarne in nevzdržne, so minuli teden poudarili ekonomisti, združeni v vladnem fiskalnem svetu pod vodstvom dr. Marjana Senjurja. Ob takšni »degresivni«, »enostranski« in »skrajni« ekonomski politiki vsesplošnega varčevanja in krčenja, so zapisali v svojem letnem poročilu, utegne račun za recesijo na koncu plačati srednji in nižji sloj, medtem ko bi »ljudje z višjimi dohodki prišli skozi recesijo sorazmerno dobro«, pravijo. Celo predpostavka, da bi vitka država spodbudila gospodarsko aktivnost, naj bi bila napačna, saj so slovenska podjetja v tem trenutku gospodarsko manj aktivna zaradi prevelike zadolženosti in premajhnega državnega, torej domačega povpraševanja. Na tej podlagi so ponudili drug odgovor. Prava pot je po njihovem davčna reforma, brez katere naj hitrega okrevanja v Sloveniji ne bi bilo.
Davki so v Sloveniji še zmeraj tabu tema in zakaj se jih vlada Boruta Pahorja kljub načrtom ni dotaknila, je verjetno tudi jasno. Očitno zaradi reforme iz leta 2006, ko je z zamislijo enotne davčne stopnje odletelo zaupanje v Janševo vlado. Prav zato Senjur sedaj poudarja, da »ni prav, da so davki tabu. Če smo se z vstopom v evro odpovedali denarni politiki in če sedaj niti davkov več ne želimo uporabljati za stabilizacijo gospodarstva, potem res ne vem, kam bomo prišli,« pojasnjuje odločitev fiskalnega sveta, v katerem dvomijo, da bo državi uspelo javni dolg poplačati zgolj z gospodarsko rastjo in varčevanjem. Kot alternativno rešitev predlagajo davčno reformo. Seveda ne takšno, kot jo je leta 2006 predlagal Janša, ampak v nasprotni smeri. Dr. France Arhar, Ivan Simič, dr. Bogomir Kovač, dr. Rasto Ovin in dr. Marian Wakounig predlagajo zvišanje davkov.
Prestrukturiranje davčnih bremen bi moralo po njihovem v Sloveniji iti v »smeri povišanja davčnih stopenj pri davkih, ki imajo največji delež v davčnih prihodkih (davek na dodano vrednost) ali široko davčno bazo (nepremičnine), ali okoljskih davkih (»zeleni davki«), na drugi strani pa razmisliti o razbremenitvah proizvodnih dejavnikov, kot je delo«. Zaradi polnjenja proračuna ekonomisti predlagajo dvig DDV-ja, a so na drugi strani za vpeljavo dohodninske reforme, kot je veljala pred reformo vlade Janeza Janše. Predlagajo torej ponovno zvišanje davčnih razredov in hkrati povečanje davčne olajšave za najnižje sloje. Seveda so tudi za uvedbo davka na nepremičnine, za obdavčitev kmetijske dejavnosti, ki je bila doslej iz političnih razlogov vedno znova opuščena, ali za uvedbo »davka na firmo« glede na to, da se danes mnogi podjetniki z načrtnim zniževanjem dobička izogibajo plačilu davka.
Kaj bodo na to rekli delodajalci, gospodarska zbornica in nekateri njihovi »odvetniki«, je predvidljivo: Davki so v Sloveniji že sedaj previsoki! A kot dokazujejo v fiskalnem svetu, to ne drži. Po obsegu pobranih davkov, ki ljudi obremenjujejo progresivno, to je na primer dohodnina, je namreč Slovenija šele na 18. mestu v EU, po količini pobranih davkov, ki tako bogate kot revne obremenjujejo enako (trošarine in DDV), pa je na osmem mestu. Ti podatki naj bi govorili »v prid povečanju progresivnosti in dviga davčne stopnje na dobiček«. Gledano v povprečju pa je Slovenija na lestvici EU držav s 37 odstotki pobranih davkov nekje v zlati sredini, med Dansko, kjer je davčna obremenitev največja, okrog 48-odstotna, in Latvijo, kjer je obremenitev najnižja v Evropi, približno 26-odstotna. V kateri smeri naj torej gre Slovenija? V smeri »vitke« Latvije ali v smeri »debele« Danske?
Danska, davčno najbolj obremenjena država na svetu, je danes po anketah tudi dežela najsrečnejših. Ima najboljše zdravstvo, šolstvo, prebivalci imajo tam največ socialnih pravic. Na Danskem je največja dohodkovna enakost in tam je tudi najmanj korupcije. Čeprav so najbolj obremenjeni in čeprav je njihov nepremičninski davek približno desetkrat višji od predvidenega v Sloveniji, nihče ne zapušča te dežele. Tudi »najsposobnejši« in najbolje plačani kadri, recimo bančni direktorji, ostajajo na Danskem. Malce drugačna je zgodba »vitke« Latvije, ki je po davčnih obremenitvah na repu. Zaradi nizkih davkov so multinacionalke v Latvijo prišle hitro, a so jo v krizi razmeroma hitro tudi zapustile. Latvija je doživela najhujši padec BDP-ja, kriza je odpihnila skoraj četrtino njihovega gospodarstva (Sloveniji je odrezala »le« približno 10 odstotkov) in država je sprejela najrigidnejše ukrepe od vseh: pokojnine so znižali za 11 odstotkov, javne plače za okrog 30, zaposlenost v državni birokraciji pa za 40 odstotkov.
Latvija je zato danes dežela emigracije. To deželo, kjer živi 2,2 milijona prebivalcev, vsako leto zapusti okrog 30 tisoč, večinoma mladih, lansko leto celo okrog 70 tisoč. A čeprav se zdi, da danes v Latviji nihče več ne želi živeti - kljub nizkim davkom - postaja vendarle model učinkovitega ukrepanja. Mednarodni denarni sklad v pogajanjih Grčiji ali Španiji očita: »Poglejte si, kako je to zmogla Latvija!« In tako vitka Latvija postaja tudi primer učinkovitega »šparanja« za nekatere slovenske politike - predvsem za tiste, ki so nam nekoč prodajali Slovaško, seveda.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.