16. 6. 2011 | Mladina 24 | Komentar
Nevarno ustavno sodišče?
Morali bi imeti zvrhano mero domišljije in smisla za dramatiziranje, da bi verjeli ocenam, da ustanovitev občine Ankaran pomeni sodni državni udar
Dr. Ciril Ribičič, redni profesor za ustavno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, nekdanji ustavni sodnik
© Borut Peterlin
Kritika odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila ustanovljena Občina Ankaran, je prepričljiva, če jo gledamo z vidika klasičnega pojmovanja načela delitve oblasti, običajnega v času, ko ustavnih sodišč še ni bilo, in teorije o negativnem zakonodajalcu iz časa ustanavljanja prvih evropskih ustavnih sodišč. Ta odločba pa se pokaže kot sicer presenetljivo pogumna, vendar doktrinarno sprejemljiva, če jo presojamo na podlagi kanadske teorije, ki temelji na načelu ustavne demokracije, o ustavi kot rastočem drevesu, ki ga z razvojno razlago zaliva in gnoji ustavno sodišče, ter z zamislijo o pozitivnem aktivizmu.
Nosilci prvega pristopa opozarjajo na odločbo, s katero je ustavno sodišče leta 1998 ugotovilo, da je na referendumu zmagal večinski volilni sistem, in ukazalo državnemu zboru, naj ga uvede. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi. Zato je razumljivo, da del ustavnopravne teorije opozarja, da je treba vztrajati pri klasični delitvi oblasti in zamisli o negativnem zakonodajalcu zato, da podobni poskusi vsiljevanja odločitev ljudskemu predstavništvu ne bi mogli biti uspešni. Kot vemo, prvi poskus ni uspel in predsednik ustavnega sodišča Franc Testen je bil prisiljen priznati, da je državni zbor preigral odločbo ustavnega sodišča s sprejemom ustavne spremembe o proporcionalnem volilnem sistemu.
Veliko širše razumevanje vloge ustavnega sodišča sem zastopal že pred 15 leti, ko sem bil še poslanec državnega zbora. Takrat je ustavno sodišče namesto sodnega sveta predlagalo državnemu zboru v izvolitev kandidatko za sodnico in v parlamentu se je razvila razprava, ali naj poslanci privolimo v takšno široko (samovoljno) razlago pristojnosti ustavnega sodišča. Trije argumenti so me takrat prepričali, da sem se zavzel za glasovanje o kandidatki na podlagi predloga ustavnega sodišča. Prvi je bil, da je ustavno sodišče odločitev sprejelo kot stopnjevanje sankcij po tem, ko sodni svet ni hotel celovito presoditi primernosti kandidatke - kot je to od njega terjalo ustavno sodišče. Drugi je bil ta, da je široka razlaga pristojnosti ustavnega sodišča sprejemljiva takrat, kadar je v funkciji varstva človekovih pravic. In tretji je bil, da protiustavnosti pri obravnavi primernosti kandidatke ni bilo mogoče odpraviti drugače kot tako, da o njeni primernosti odloči državni zbor. Vsi ti trije argumenti so ponovno aktualni tudi v ankaranskem primeru.
Po mojem mnenju je ustavno sodišče najmanj nevarni del državne oblasti. V sistemu zavor in ravnovesij je stokrat šibkejši člen od zakonodajne in izvršilne oblasti, ki med drugim odločilno vplivata na izvolitev ustavnih sodnikov, s predpisi urejata položaj in pristojnosti ustavnega sodišča, odločata o materialni podlagi za njegovo delo in razpolagata s sredstvi za prisilno izvrševanje svojih odločitev in odločitev ustavnega sodišča. Zato ni nesorazmerno, če v imenu ravnovesja ustavnemu sodišču priznamo zadnjo besedo pri razlagi ustave in varstvu človekovih pravic.
Za razlago mojega pogleda na vlogo ustavnega sodišča je posebnega pomena odločba o izbrisanih. Z njo je ustavno sodišče ustvarjalno razlagalo ustavo v korist varstva človekovih pravic in zaradi izmikanja državnega zbora z načinom izvršitve določilo, kako je treba popraviti storjene krivice iz preteklosti. Spodbudno je, da se nekateri od ostrih kritikov odločbe o izbrisanih danes sklicujejo nanjo, ko podpirajo ankaransko odločbo.
Odločba o izbrisanih je zgodovinskega pomena, ker je uspešno prestala številne poskuse, da se izniči s sprejemom navadnega in ustavnega zakona, z razpisom referendumov in orkestriranimi poskusi diskvalifikacij ustavnih sodnikov, ki smo pri odločitvi sodelovali, ter celo z grožnjami uradnikom s kazenskim pregonom, če bodo izvrševali odločbo ustavnega sodišča. Danes se nasmehnemo, ko neki poslanec grozi, da bo prek Evropskega sodišča za človekove pravice dosegel razrešitev ustavnih sodnikov, ker so ustanovili ankaransko občino, takrat pa na naših obrazih ni bilo nasmeškov. Na podlagi tega primera je predsednica ustavnega sodišča ugotovila, da ustavno sodišče nima prve besede v državi, mora pa imeti zadnjo besedo pri razlagi ustave.
Ta odločba je stokrat pomembnejša od ankaranske in jo je mogoče primerjati s takšnimi odločitvami, kot so odločba ustavnega sodišča iz leta 1994 o neustavnosti Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944; sodbe ameriškega vrhovnega sodišča o neustavnosti rasne diskriminacije, po katerih je ameriška ustava slepa za barvo kože; odločba turškega ustavnega sodišča, ki si je drznilo razveljaviti sprejeto ustavno spremembo, in odločba češkega ustavnega sodišča, ki je razveljavilo ustavni akt o skrajšanju mandatne dobe poslanske zbornice, ker da nista v skladu z nespremenljivimi ustavnimi načeli; tiste sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki z ustvarjalno razlago konvencije zvišujejo evropske standarde varstva pravic, in odločba avstrijskega ustavnega sodišča o dvojezičnih krajevnih napisih.
Morda je slednji primer najboljši za razumevanje pozitivnega aktivizma ustavnega sodišča. Avstrijsko ustavno sodišče je na pobudo odvetnika Vouka, ki se je nanašala na prehitro vožnjo skozi naselje, odločilo, v katerih primerih so oblasti dolžne postaviti dvojezične krajevne napise. Takrat so nasprotniki rekli: na mizi je bil prometni prekršek, ustavno sodišče pa je odločilo o krajevnih napisih, kot danes rečejo nasprotniki ustanovitve Občine Ankaran: na mizi je bil razpis volitev, ustavno sodišče pa je ustanovilo novo občino. Takšen aktivizem v korist človekovih pravic je sprožil sovražne pohode avstrijskih nacionalistov zoper ustavne sodnike. Menim, da je ravno iz Slovenije mogoče najbolje oceniti pomen in pogum avstrijskih ustavnih sodnikov in da bo tudi odločba ustavnega sodišča v ankaranskem primeru pridobivala pomen, ko jo bomo opazovali z večje časovne oddaljenosti. Nekaj je namreč očitna skupna značilnost vseh omenjenih primerov: v njih so sodišča vedno na strani varstva pravic šibkejših pred zlorabami oblasti.
Seveda je mogoče v praksi evropskih ustavnih sodišč najti tudi druge in drugačne primere, ko organi drugih delov oblasti niso hoteli izvršiti njihovih odločb, ustavna sodišča pa so se s tem sprijaznila. S tem pa smo spet pri klasičnem pristopu k obravnavanju vloge ustavnih sodišč, ki je po mojem mnenju preozek in zgodovinsko presežen. Zato upam, da državni zbor ne bo videl vzroka za ustanovitev občine v hudobnosti ustavnih sodnikov, temveč v kršitvah ustave, ki jih je zagrešil državni zbor. Ni namreč ustavno sodišče, temveč je državni zbor določil zakonska merila za ustanavljanje občin, ni ustavno sodišče, temveč je državni zbor ugotovil, da so ta merila v naselju Ankaran izpolnjena, ni ustavno sodišče, temveč je državni zbor razpisal referendum, ni ustavno sodišče zamudilo priložnosti izpodbijanja razpisa referenduma, ni ustavno sodišče, temveč je državni zbor diskriminatorno obravnaval Ankaran v primerjavi z Mirno in mnogimi od 110 slovenskih občin, ki štejejo manj kot 5000 prebivalcev. Ustavno sodišče je z ustanovitvijo Občine Ankaran samo dodalo piko oziroma bolje rečeno klicaj k neustavnemu ravnanju državnega zbora.
Ni treba biti ustavni sodnik, da lahko v ankaranskem primeru prepoznate samovoljo v ravnanju državnega zbora in neskladje z načelom enakosti in načeli pravne države, še zlasti z zaupanjem v pravo. Ko pride do samovoljnega poseganja v človekove pravice, je ne le pravica, temveč tudi dolžnost ustavnega sodišča, da vztraja pri spoštovanju ustave. Dobro je, da imamo ustavno sodišče, da lahko v takšnih primerih postavi ogledalo ravnanju državnega zbora in drugih državnih organov. Morali pa bi imeti zvrhano mero domišljije in smisla za dramatiziranje, da bi verjeli ocenam, da ustanovitev Občine Ankaran pomeni sodni državni udar, ki vzpostavlja v tej državi vladavino Ankarančanov in ustavnih sodnikov namesto vladavine ljudstva in njegovih predstavnikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.