Intervju / Srđa Popović: "Vsak skuša uveljaviti le svojo resnico"

Srđa Popović je odvetnik iz Beograda. Burno kariero je začel tvegano in tako tudi nadaljeval: branil je disidente v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih in ga je zelo pogosto doletela enaka usoda kot njegove kliente. Zapirali so ga, ga onemogočali, izločali, oblasti so ga skušale ustaviti s procesi zoper njega. Sam razen razvpitosti, morda slave, od tega ni nikoli imel kaj dosti, poleg tega, da je še poglobil svojo strast do obrambe človekovih pravic: bil je ključen človek pri pobudi za odpravo smrtne kazni, ki je bila v Sloveniji dana leta 1983, tudi zato, ker v Srbiji ni bila mogoča. Mladina jo je objavila kot prvo peticijo, za katero so se podpisi zbirali javno, prek medija. Zgodnja leta jugoslovanskega disidentstva so ključno povezana z imenom Srđe Popovića, prav tako vsa gibanja, ki se nanašajo na človekove pravice. Pojavljal se je v procesih zaradi »verbalnega delikta« (čl. 133) po vsej Jugoslaviji, prvi se je zavzemal za pravice Albancev, dal pobudo za peticijo v prid albanskim demonstrantom na Kosovu leta 1981, ki jo je podpisalo kakih 200 ljudi, v glavnem iz Beograda. V devetdesetih letih pa se je izrazito postavil na stran tistih, ki so nasprotovali vojni in nacionalizmom, neumnosti, bi lahko rekli. Deset let je živel v ZDA, potem se je vrnil v Srbijo in sedaj vodi zgodovinski proces v imenu družine Đinđić, ki bo, kot je videti, razkril popolnoma drugačno, veliko širše in veliko nevarnejše ozadje umora Zorana Đinđića, kot smo si predstavljali doslej. V Ljubljano je prišel z dokumentarnim filmom, za katerega pravi, da je »talking heads«, pač zaradi pomanjkanja denarja. V filmu govorijo o atentatu prijatelji, tisti, ki so podvomili o konstruktu okrog tega »umora«, ugledni analitiki, peščica tistih, ki so ostali zunaj srbske nacionalistične večine. Film je nastal v produkciji Peščanika, medijske hiše, ki danes v Srbiji edina zmore zastaviti takšne projekte.

Začnimo z zgodbo o filmu o atentatu na Zorana Đinđića (Atentat, naša privatna stvar, na ogled je na spletni strani Peščanika in na YouTubu). Kako utemeljujete prepričanje, da ima umor širše, mračnejše ozadje, kot smo mislili doslej, in da gre za večjo, morda državno zaroto?

To je zapletena zgodba in ne verjamem, da bi jo lahko povedal v tem intervjuju. Obstaja veliko indicij, da ljudje, ki so ubili Đinđića, niso mogli sami odločati, da so bile v odločanje vpletene politične strukture. V bistvu dogodka ni mogoče razumeti, če ne razumemo načina, kako je padel Milošević. To ni bila revolucija, še manj zmaga demokracije, najmanj pa zmaga ljudi, ki so bili na ulicah. Miloševića je žrtvoval njegov krog ljudi, ko je začel delati neumnosti in s tem škodil nacionalističnemu projektu: odstranili so ga z namenom, da ohranijo to ideologijo in velikosrbski projekt. Milošević je bil namreč nor. Namesto njega je za predsednika Srbije prišel Vojislav Koštunica, Đinđić pa je postal premier. Vsak od njiju je bil prepričan, da je drugi minljiv in da bo sčasoma izginil s prizorišča. Njuna programa pa sta bila popolnoma nasprotna. V tem boju se je Đinđić izkazal za spretnejšega: po izstopu Črne gore iz federacije mu je uspelo Koštunico odstraniti z vseh funkcij, to pa je povzročilo ogromne frustracije. Koštuničeva stranka je bila največja stranka v Srbiji in je nenadoma ostala brez kakršnekoli oblasti. Đinđić pa je začel spreminjati Srbijo iz manjšinskega položaja. Za marsikoga je bilo to neznosno. Đinđić je zaradi svojega uspeha, povezanega s haaškim sodiščem, posebej zaradi izročitve Slobodana Miloševića, postal tarča: bil je žrtev svojega uspeha. Veliko ljudi v Srbiji je šlo skozi vojno, ubiti enega človeka ni za te ljudi pomenilo nič. Obstajala je praksa urejanja zadev z orožjem in nasiljem. To se je pokazalo v t. i. uporu rdečih baretk novembra 2001, pravzaprav v poskusu državnega udara, verjetno s Koštuničevo podporo. Če bi ta upor zatrli, atentata ne bi bilo. Namesto da bi Koštunica razformiral enoto rdečih baretk, jim je zagotovil, da jih bo pustil pri miru. Lahko bi izpolnil ustavno dolžnost predsednika republike, lahko bi pri tem uporabil vojsko, ki bi upor edina lahko zatrla. Upor je bil uspešen - službo državne varnosti, ki jo je do tedaj nadzoroval Đinđić, so podredili vojaški obveščevalni službi. Ne trdim, da je karkoli od tega dokazano, a doslej ni bilo nobene preiskave teh dogodkov, razlogov zanjo pa je veliko. Upravičen je sum, da so ljudje iz Koštuničeve stranke vpleteni v to zadevo. Po atentatu se je izkazalo, da so bili ti ljudje v stiku z morilci - preden so jih aretirali, v preiskovalnem postopku itn. Na najbolj neverjetne načine so poskušali preprečiti sojenje. Ko je kmalu po atentatu padla Đinđićeva vlada in sta Koštunica in njegova stranka dobila vso oblast, nadzorovala sta tudi sodno vejo oblasti in medije, so sojenje le s težavo končali. Ko se je potem oblast spet zamenjala, sem pričakoval, da bodo odprli vsa ta vprašanja in razkrili, kdo je politično stal za atentatom - a to gre izjemno težko.