Večja preiskanost, več zastaranja?

Kaj bo treba storiti, da množica zahtevnih zadev, ki prihajajo S POLICIJE na tožilstvo in sodišče, ne bo zastarala, in kdo naj to stori?

Sodni proces proti Zidarju se je tri leta po aretaciji šele dobro začel. (na sliki Ivan Zidar ob aretaciji, februarja 2008)

Sodni proces proti Zidarju se je tri leta po aretaciji šele dobro začel. (na sliki Ivan Zidar ob aretaciji, februarja 2008)
© Borut Krajnc

Odkar se je v verigo preiskovanja kaznivih dejanj vključil Nacionalni preiskovalni urad (NPU), vsak mesec, včasih pa tudi kar vsak teden spremljamo obsežne akcije, povezane z gospodarskim kriminalom. A ko preiskovalci končajo delo v posamezni zadevi, začnejo obsežne zbirke dokazov dolgo pot prek tožilstva in sodišča v zastaranje. Ali pa vsaj v nerazumno dolg kazensko-sodni postopek. Čas v teh postopkih vedno dela za obdolžence, dokazi bledijo z vsakim dnem, zadeve pa se vlečejo leta. Če nekoliko poenostavimo: delo skoraj stotih kriminalistov, strokovnjakov s specifičnimi znanji in podpornega osebja z NPU na tožilstvu dobi posebna skupina šestih specializiranih tožilcev, kasneje na sodišču pa niti en takšen sodnik.
»Obstaja realna bojazen, da primeri, ki jih trenutno preiskuje Nacionalni preiskovalni urad, in primeri, kjer je urad že podal kazenske ovadbe, ne bodo doživeli hitrega sodnega epiloga, bodisi zaradi sedanje sodne prakse ali zakonodaje,« opozarja direktor NPU mag. Harij Furlan. Iz prakse sodelovanja s tožilstvom pri preiskovanju kaznivih dejanj je po njegovem očitno, da so državni tožilci preobremenjeni. Še posebej tisti, ki se ukvarjajo s pregonom kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete in korupcije: »Ko se je ustanavljal Nacionalni preiskovalni urad, je bilo zamišljeno, da se bosta reorganizirala - specializirala - tudi državno tožilstvo in sodišče. To se do danes ni zgodilo.«
Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša poudarja, da ko govorimo o zastaranju, ne smemo spregledati, da rok začne teči s trenutkom storitve kaznivega dejanja in »da je sodstvo zadnji člen v verigi od policije, ki kaznivo dejanje odkriva, prek tožilstva, ki vodi pregon, pa do sodišča, ki o tem odloči povsem na koncu in nikoli samoiniciativno«. Poleg tega, še dodaja Masleša, zadeve, ki jih obravnava NPU, pridejo na sodišče šele, če tožilstvo presodi, da pri posamezni zadevi obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. A kot je že pred časom zagotavljal Furlan, v množici zadev, s katerimi zalagajo tožilstvo, ni tako rekoč nobene kazenske ovadbe ali predloga za začasno zavarovanje premoženjske koristi, ki bi ga tožilstvo zavrnilo ali vrnilo v dopolnitev. Čeprav se sčasoma sodišču obeta vedno večji pripad dobro pripravljenih kompleksnih gospodarskih zadev, s katerimi je imelo težave že, ko je bilo teh zadev razmeroma malo, je Masleša optimist. Pravi, da je sodstvo že vpeljalo vse organizacijske spremembe, s katerimi naj bi poskrbelo, da se pripad z vidika vodenja postopkov učinkovito obvladuje. K še bolj koncentrirani obravnavi najzahtevnejših postopkov pa bodo po njegovem zagotovo pripomogli specializirani oddelki, ki naj bi se oblikovali do jeseni. »Zato sem prepričan, da je v sodstvu strah pred zastaranjem popolnoma odveč.«

Najboljših sodnikov ni?

Vendar strah ni povsem odveč. Ob prvem poskusu pravosodnega ministra Aleša Zalarja, da bi ustanovil poseben oddelek sodnikov za sojenje v najtežjih zadevah gospodarskega kriminala pri sodišču v Ljubljani, sta se na razpis za deset prostih mest prijavila dva kandidata. Od tega je bila ena soproga ministra Zalarja, sicer kazenska sodnica na okrožnem sodišču v Ljubljani. Novi generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je ta poskus označil za »malodane popoln fiasko« in izrazil skrb nad tem, da »v našem pravosodju nasploh malce manjka želje po profesionalni, strokovni in delovni afirmaciji«. Ker ministrstvu ni uspelo zapolniti desetih mest z najboljšimi kazenskimi sodniki, je pripravilo nov načrt, po katerem odpira štiri specializirane oddelke na okrožnih sodiščih v Mariboru, Celju, Kopru in Ljubljani. Bistvo spremembe je, da zasedenost teh mest ne bo odvisna od prijav sodnikov, saj bodo predsedniki sodišč morali manjkajoča mesta popolniti s prerazporeditvijo sedanjih sodnikov. Torej tudi proti njihovi volji. Kakšna je njihova volja, pa kaže dvom predsednice sodniškega društva Janje Roblek o smiselnosti ustanavljanja takšnih oddelkov. Pod sedanjimi pogoji med sodniki ne vidi zadostnega zanimanja za delo v njih. Zdaj te, najzahtevnejše zadeve na koncu na mizo dobijo sodniki pogosto brez specifičnega znanja za reševanje gospodarsko-finančnih zadev in volje za naporen in dolgotrajen postopek, med katerim na njihovi desni sedijo najboljši odvetniki. Jih bodo po novem na mizo dobili sodniki, ki teh zadev nočejo delati? V čem bo dodana vrednost? Če je ne bo, kaj bo drugače kot zdaj, ko vsi odprti veliki in odmevni sodni postopki s področja gospodarskega kriminala stojijo že več let, tudi ko se premikajo, pa se zelo počasi?
In kdo bi lahko bili veliki rešitelji, torej tisti, ki bi poskrbeli za uspešen pregon gospodarskega kriminala v takšnih razmerah in tudi sicer? Najodgovornejši in najbolj pristojni, tožilci. Tožilec kot »dominus litis« kazenskega postopka je nesporni šef kazenskega postopka, ki ima v rokah vso oblast nad potekom tega.

Njihov postopek

Danes se vodenje postopka - vodi ga tožilstvo - razume kot usmerjanje v predkazenskem in kazenskem postopku, ki se konča z ustavitvijo postopka ali vložitvijo obtožnice. To dokazujejo pojasnila tožilstva ob vsakokratnem primeru nerazumno dolgega trajanja sodnega postopka. Odgovor je vedno enak - tožilstvo je vložilo obtožnico, zdaj je na vrsti sodišče. Pa to ne drži. Tako kot se obramba ves čas sodnega postopka bori za pravice obtožencev, bi se za obsodbo moralo potegovati tožilstvo. Tako kot obramba praznuje vsak dodaten dan trajanja postopka, bi se tožilstvo moralo boriti za čim hitrejši postopek in praznovati vsak korak naprej, vsako razpisano obravnavo, vsak narok.
Ni treba daleč po primeren zgled. Recimo samo prek meje, na Hrvaško. Tam je pravosodje pod pritiskom približevanja EU storilo korake, kakršnih od Slovenije ni zahteval nihče. Še posebej tožilstvo. Skupina za preiskovanje gospodarskega kriminala na Državnom odvjetništvu Republike Hrvatske, torej ekvivalentu slovenskega vrhovnega državnega tožilstva, se popularno imenuje Uskok. In vodja hrvaških tožilcev Mladen Bajić vsak dan namenja precejšen del svojih aktivnosti sledenju zadev, ki jih vodi Uskok. Sestankuje s sodnimi funkcionarji, predsedniki sodišč in sodniki ter zahteva pojasnila, kadar posamezen pomemben postopek traja predolgo.
Zamisli, da bi tožilski šefi in tudi tožilci počeli podobno, so se že pojavile tudi na slovenskem tožilstvu. O tem se je v prejšnjem mandatu razpravljalo na vrhovnem državnem tožilstvu. Konkretno je bilo na mizi vprašanje, ali naj tožilstvo uporablja zakon o zagotavljanju sojenja v razumnem roku in vsaj v pomembnejših zadevah opozarja sodišče, kadar se zadeva vleče nerazumno dolgo. A proaktivna vloga tožilstva ni dobila podpore vodstva. Glavni argument nasprotnikov je bil, da bi to vplivalo na medsebojne odnose v pravosodju. Pa ne samo na odnose med tožilstvom in sodiščem na formalni ravni, pač pa na povsem konkretni. Na vseh, še posebej pa na manjših tožilstvih in sodiščih v lokalnem okolju so nasprotniki v postopku sicer prijatelji v prostem času. Tožilec in sodnik sta bila v času študija sošolca, včasih se poznata že od malega, včasih sta celo v daljnem sorodstvu ali pa soseda, po službi gresta skupaj na kavo, v nedeljo se vidita na rojstnodnevni zabavi svojih otrok ...
Na vrhovnem državnem tožilstvu pojasnjujejo, da so tudi konec lanskega leta z ministrstva za pravosodje prejeli zaprosilo za presojo, ali so po veljavni zakonodaji »na voljo ustrezni mehanizmi za preprečevanje zastaranja kazenskih zadev in ali se ti v praksi dovolj uporabljajo«. Brezigarjeva je na to temo sklicala sestanek z vodji okrožnih tožilstev, ugotovitve pa so bile take: da je pravočasnost opravljanja sodniške funkcije predvsem zaveza samega sodnika, ki mu je zadeva dodeljena, izvajanje nadzora pa je dolžnost predsednika sodišča. Da vodje tožilstev predsednike krajevno pristojnih sodišč v povprečju enkrat na leto opozarjajo na zadeve, ki so dalj časa v preiskavi ali pa dalj časa niso razpisane glavne obravnave. In da tožilski angažma v teh primerih tako ali tako ne prinese rešitve težave. Jasno da ne, če gre za angažma enkrat na leto.
Neuradno pa je slišati, da novi generalni državni tožilec ne išče več izgovorov. Razmišljal naj bi ne le o tem, kako preprečiti zastaranje v pomembnih zadevah, pač pa celo, kako pospešiti postopke tudi v tistih zadevah, kjer zastaranje še ne grozi. Obiskal je sicer že vseh enajst okrožnih državnih tožilstev. In to niso bili zgolj vljudnostni obiski novega šefa, ampak predvsem vsebinski in namenski. Govorili so o odnosih, ki jih imajo s krajevno pristojnimi sodišči in policijo, pa tudi o konkretnih zadevah, kjer imajo težave, in o tem, kako bi vrhovno državno tožilstvo lahko prispevalo k odpravi težav.

Ozko grlo

Ko je zdaj že bivša generalna državna tožilka Barbara Brezigar predstavila svoje zadnje letno poročilo tožilstva, se je pohvalila s 348-odstotnim povečanjem obsega zadev gospodarskega kriminala kot leto pred tem. Pohvalila se je s povečanim obsegom, ne z več vloženimi obtožnicami, kaj šele obsodbami. Povečan obseg dela tožilstva na tem področju pa je skoraj izključno posledica delovanja NPU. Brezigarjeva je s tem nehote povedala več kot zgolj to, da omejeno razume glavno vlogo tožilca v kazenskem postopku. In sicer, da imajo dejansko na tožilstvu težave pri tem, da bi sledili tempu NPU. In to čeprav gre, kot rečeno, za dobre izdelke, s katerimi tožilstvo do vložitve obtožnice nima več veliko dela, tudi kadar so zadeve obsežne in kompleksne. Enostavno jim fizično ne uspe opraviti svojega dela oziroma povečanega obsega dela.
Da se bo to prej ali slej začelo dogajati, je bilo mogoče pričakovati. Pa niti ne nujno samo zato, ker je tožilstvo v prejšnjem mandatu zapustilo precej najboljših in najbolj izkušenih tožilcev, ki so v drugih vejah pravosodja iskali predvsem boljše delovno okolje. Ti so res zapuščali tudi posebno skupino za pregon gospodarskega kriminala na vrhovnem državnem tožilstvu, ki se je iz nekdaj devetčlanske in kasneje sedemčlanske skrčila na zgolj štiričlansko skupino. Danes v njej dela pet ali šest tožilk in tožilcev, resno in veliko, po neuradnih podatkih pa le eden. In to čeprav je imela generalna državna tožilka ves čas možnost, da številčno okrepi posebno skupino. Takratna opozicija ji je sicer očitala, da načrtno demontira elitno tožilsko skupino, da bi proces tajkunizacije stekel čim bolj nemoteno, a razlogi za takšne razmere so verjetno enostavnejši. Ko so skupino tožilci zapuščali, hkrati ni bilo prav nobenega zanimanja drugih tožilcev, da bi se v takratnih razmerah vanjo vključili. Razširitev skupine bi pomenila samo več nezasedenih mest v njej.
Predlog novega tožilskega zakona sicer predvideva razširitev skupine na 21 članov, da bi pregon gospodarskega kriminala le lahko sledil preiskovanju, a bo v najboljšem primeru začel veljati s 1. januarjem prihodnje leto. Poleg tega je podpora zakonu vprašljiva. Že zaradi razmer v koaliciji, SDS pa je zakonu že odrekla podporo. Kako je že dejal takratni pravosodni minister dr. Lovro Šturm, ko sta posebno skupino zapustila sedanji direktor NPU Harij Furlan in odvetnik številnih gospodarskega kriminala obtoženih Boštjan Penko? »Non multa sed multum.« Po slovensko: »Ne mnogo, a tisto naj bo dobro.« Njun odhod in odhod tožilke, ki je prestopila v sodstvo, je označil za ločevanje zrnja od plev. Vprašanje je samo, kaj od tega je ostalo na tožilstvu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.