Urša Marn

21. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Družba

Sodobna gorska zatočišča

Arhitekt in alpinist Miha Kajzelj dokazuje, da so tudi v visokogorju možni arhitekturni presežki

S Plečnikovo medaljo nagrajeni bivak na Velikih podih pod Grintovcem je postavljen kot orientacijska točka v obsežni in nepregledni kraški pokrajini gorske planote.

S Plečnikovo medaljo nagrajeni bivak na Velikih podih pod Grintovcem je postavljen kot orientacijska točka v obsežni in nepregledni kraški pokrajini gorske planote.
© matevž paternoster

V slovenskih gorah je štirinajst bivakov, v katere se planinci lahko zatečejo pred slabim vremenom ali se v njih spočijejo po daljših turah; kar tri od njih je zasnoval arhitekt Miha Kajzelj. To seveda ni naključje, saj je bil petnajst let aktiven alpinist, za sabo ima veliko zahtevnih odprav v domačih in tujih gorah, zato dobro ve, kaj vse mora zagotavljati sodobno visokogorsko zatočišče. »Imam neverjetno srečo. Celo v tujini, denimo v Švici, ki ima največ odlične gorske arhitekture, je malo arhitektov, ki bi jim uspelo projektirati kar tri bivake,« je Kajzelj upravičeno ponosen na svoj dosežek. V enem od medijev so ga opisali kot »idealno kombinacijo arhitekta, ki razume gore, in alpinista, ki razume arhitekturo«. Pravi, da je svoje alpinistične ambicije izživel že pred leti, zato pa zdaj toliko več časa namenja arhitekturi. Da je njegov gorski mini opus resnično odličen, dokazujejo nagrade. Za bivak pod Grintovcem je dobil kar tri. Novembra lani mu je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podelila zlati svinčnik, najvišje priznanje cehovskega združenja. Decembra lani je dobil nagrado trend za vizualno komunikacijo. Letos spomladi pa še najuglednejše priznanje - Plečnikovo medaljo.
Bivak na Kobariškem Stolu
Z gorsko arhitekturo se je prvič srečal že med študijem na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Po nasvetu prof. Janeza Koželja si jo je izbral za temo diplomske naloge. »S tem mi je zelo pomagal. Od tam najprej je šlo samo še navzgor.« Kmalu po zagovoru diplomske naloge so ga iz Planinske zveze Slovenije povabili k sodelovanju v gospodarski komisiji, ki se ukvarja z gorskimi kočami. Temu je oktobra 2002 sledil projekt prvega bivaka tik pod grebenom Kobariškega Stola, na dobrih trideset kilometrov dolgi planinski poti iz Kobarida prek Velikega in Malega Muzca v Italijo. »Ta bivak je bil po dolgem času prva arhitektura v gorah, zgrajena po načelih sodobne gorske arhitekture in trajnostnega razvoja alpskih regij.« Ob postavitvi bivaka je preroško dejal: »Upam, da se bo s tem referenčnim objektom v slovenski gorski gradnji začelo novo pozitivno poglavje. Perspektivo vidim v tem, da se je zamisel za bivak sploh pojavila. Bivaki imajo namreč za obiskovalce v primerjavi s planinskimi kočami vsaj eno pomembno prednost: odprti so vse leto, ob katerem koli času. Bivak ponuja primarno zatočišče pred slabim vremenom in prenočišče, vzdrževanje je minimalno in ne obremenjuje naravnega okolja.«
Postavitev bivaka na Muzcu je bila del širšega projekta Razvojnega društva Breginjski kot pod vodstvom Pavla Tonklija, v okviru katerega so urejali čezmejne kolesarske steze in planinske poti. »Smisel projekta je bila oživitev Breginjskega kota z dejavnostmi aktivnega turizma, ki so za te kraje najpomembnejša razvojna perspektiva.« Greben Stola, ki se od Kobarida v ravni črti vleče na zahod v Italijo, je južni rob alpskega prostora in zanimiv cilj za izjemno razgledno grebensko prečenje. Za lokacijo bivaka je bilo izbrano sedlo v grebenu Stola, na nadmorski višini 1580 metrov, ki je zelo izpostavljeno severnim in južnim vetrovom, zato se pozimi na njegovi severni strani ustvarjajo veliki snežni zameti. »Bivak smo postavili nekaj metrov pod grebenom, tako da tudi pozimi ne stoji sredi zameta, je pa seveda bolj izpostavljen južnim vetrovom, kar smo rešili z obliko bivaka, ki je prilagojena vetru.« Bivak je postavljen vzporedno z grebenom, v profilu njegove trikrat zalomljene strehe pa se izriše oblika snežnega zameta na grebenu. Na pičlih enajstih kvadratnih metrih neto površine je prostora za štiri do osem oseb. Pred bivakom je zavetna terasa pod napuščem, ki je izvedena kot lesena rešetka za otresanje snega. Celoten bivak je lesen in pokrit s pločevinasto kritino. »Bivak je izdelal tesar iz Cerknega, vsa lesena konstrukcija z opažem je bila sestavljena pri njem na vrtu, potem pa oštevilčena, razstavljena in odpeljana v Breginj. Od tu je bil organiziran helikopterski prevoz v šestih tovorih, katerih masa ni smela presegati devetsto kilogramov. Sprednja in zadnja stena sta bili pripeljani kar v enem kosu.« V tri četrt ure je bil prevoz opravljen, na sedlu pa zložena celotna konstrukcija, opaž, pločevina in druge potrebščine. Bivak je bil s skupinskim delom postavljen v treh dneh. Zasnovan je tako, da se čim bolj sklada z naravo. »To ni ekscesna arhitektura. Bivak je kolikor le mogoče prilagojen okolici, zato so ga planinci takoj vzeli za svojega.«

Bivak na Kotovem sedlu pod Jalovcem

Bivak pod Grintovcem

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.