23. 6. 2011 | Mladina 25 | Politika
Janša vs. Miheljak
Umik Janševe tožbe bi lahko bila dobra novica, če bi mu lahko verjeli
Vlado Miheljak
© Borut Peterlin
Tožba Janeza Janše proti Dnevnikovemu kolumnistu Vladu Miheljaku, ki je leta 2009, ko se je že razdivjala kriza, zapisal, da je »Janša pustil za seboj precejšnje opustošenje: izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže«, je bila v ponedeljek na okrajnem sodišču v Ljubljani umaknjena. Umaknil jo je tožnik. Pravzaprav gre za pametno odločitev, saj bi se sicer Slovenija v evropskem medijskem in političnem prostoru spet znašla ob sramotilnem stebru.
Kritikov vlade namreč doslej, niti v Belorusiji ne, še nikjer niso sodno preganjali. Še posebej ne z očitnim spregledom bistva novinarskega prispevka. Miheljak je v kolumni pred tremi leti namreč očital Janševi vladi, da v času konjunkture, ko je bila na oblasti, državne blagajne ni polnila in varčevala z denarjem, kot to počne moder gospodar. Zato se bo po njegovem nova vlada težje spoprijemala s posledicami krize. Avtor kolumne je namreč dregnil v »mit« o dobrem poslovanju Janševe vlade, ki ga tako vneto, ko le ima priložnost, neguje s svojimi izjavami nekdanji Janšev gospodarski minister. Ta mit, ki ne upošteva tedanjih in današnjih realnih domačih in svetovnih kriznih okoliščin, pravzaprav deluje očitno že parodično in izginja s prizorišča soočanj.
Zagotovo si v SDS želijo, da bi se tako zgodilo tudi z umikom Janševe tožbe zoper Miheljaka. Pa vendarle, že zato, ker gre za tožbo nekdanjega predsednika vlade proti kolumnistu, poskusa utišanja kritike vlade s sodiščem ne bi smeli zlahka pozabiti. Gre namreč za nevarno prakso, še posebej, če bi se širše razmahnila med slovenskimi politiki. Ob vložitvi tožbe je namreč Janševa zastopnica Nina Zidar Klemenčič pojasnjevala, da so Miheljakove izjave v kolumni neresnične, v ponedeljek pa je k temu dodala, da je prvak SDS Janša ugotovil, da so »dejstva tista, ki so pokazala na neresničnost te izjave«, saj naj bi iz te blagajne pobrali še 7,5 milijarde evrov. Zato je po besedah Klemenčičeve »tožena stranka ugotovila, da ni nobene potrebe, da se postopek vodi naprej ...« in dodala, da je bila odpoved tožbenega zahtevka »zavestna odločitev, ki ne pomeni tega, da se priznava stališče oziroma izjava gospoda Miheljaka. Ravno nasprotno«.
Kaj vse je botrovalo odpovedi tožbenega zahtevka, razen sicer problematične teze o dejstvih, »ki so pokazala na neresničnost te izjave«, niti ni pomembno, saj je kot na dlani jasno, da je tožba proti komentatorju nesmisel. Je pa lahko pomenljivo mnenje Miheljakovega zastopnika Emila Zakonjška, ki je to pravdo označil »kot zlorabo pravosodja, s katero se je poskušalo sodstvo uporabiti za predstavitev nekih svojih političnih stališč, kar se je dokazalo tudi pri umiku«. In ker je Janša očitno spoznal, da nima možnosti za zmago, je prevzel stroške postopka na svoja ramena in niti opravičila ni zahteval. »Ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi Janši s to tožbo uspelo. Ne pri nas, ne v Belorusiji, celo v Novem mestu mu ne bi uspelo s tako tožbo,« pravi Miheljak.
Bi pa lahko bil umik Janševe tožbe zoper Miheljaka dobra novica, še posebej, če bi prvak SDS za začetek spremenil retoriko, s katero poskuša kriminalizirati novinarsko delo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.