Erik Valenčič

23. 6. 2011  |  Mladina 25  |  Politika

(Brez)izhodna strategija

O ameriškem “umiku” iz Afganistana

Naj bo takoj jasno, tako imenovani umik ameriških sil iz Afganistana, kot ga je v sredo obelodanil ameriški predsednik Barack Obama, je komaj kaj več kot prevara. Oziroma klasična piarovska potegavščina, katere osnovni namen je, da poskuša neko izjemno slabo situacijo prikazati v pozitivni luči. Gre za napoved o začetku umika ameriških bojnih sil iz Afganistana. Kot prvo govorimo tu zgolj o odhodu dodatnih 30.000 marincev, ki jih je Obama poslal v to državo kmalu po prejetju Nobelove nagrade za mir. Spomnimo, ti vojaki so bili (vključno z dodatnimi silami iz drugih članic Nata) poslani v Afganistan zato, da so bile lahko tam pozimi 2009 sploh izvedene predsedniške volitve, na katerih je pričakovano zmago slavil Hamid Karzaj, med svojimi prebivalci sicer znan kot »župan Kabula«. Če dodatnih sil ne bi bilo tam, bi na volitvah glasovalo še manj ljudi, kot jih je, saj so talibani, ki nadzorujejo večino države, zapovedali, da te manifestacije z bombami uvožene demokracije ne bodo dovolili. In brez občutnega povečanja okupacijskih vojakov bi njihova volja bržkone obveljala.
Takoj potem, ko je bila glavna naloga ameriških marincev opravljena, je Obama privlekel na dan načrt o njihovem postopnem umiku, ki naj bi se začel julija in trajal tja do leta 2013. Kot velja za tovrstne piarovske kampanje, je bila tudi ta že od samega začetka pospremljena z lažmi in ponarejanjem dejstev. Ena od glavnih iluzij, ki so zdaj že vsakodnevne, je ta, da je povečanje števila tujih vojakov v zadnjih dveh letih znatno ošibilo talibane. Slednji naj bi izgubili nadzor nad nekaterimi ključnimi provincami, kot sta južni Kandahar in Helmand. Ni res. Mednarodni inštitut International council on security and development, ki v Afganistanu opravlja tudi javnomnenjske raziskave, je nedavno poročal, da je velika večina prebivalcev omenjenih provinc usmerjena zoper okupatorske sile. In velika večina jih zna tudi uporabljati orožje. Treba je predvsem vedeti, da so talibani nastali leta 1994 v Kandaharju. Leta 1996 so že zavzeli Kabul in v letih do 2001 vzpostavili nadzor nad več kot 90 odstotki države. So afganistanska realnost in nikamor ne bodo odšli. Tudi če kje izgubijo nadzor, je to zgolj začasno; vrnili se bodo. Na to Obamo opominjajo tudi njegovi generali, ki se upirajo ideji »predčasnega odhoda«, vendar človek je na tehtnico postavil njihove dvome in politične točke, ki jih bo požel z »umikom«, in slednje je očitno pretehtalo.
Druga ponujena iluzija je ta, da bodo vakuum, ki ga bodo za seboj pustili tuji vojaki, zapolnile vrste afganistanskih vojakov. Zelo je zanimivo, kako veliko mednarodnega medijskega prostora so dobile novice, da se je rekrutacija v vladno vojsko lani podvojila, in kako malo poročila, da je ogromno teh vojakov nepismenih. Gre za tako velik problem, da so morali uvesti elektronsko izplačevanje plač (tri evre na dan), ker vojaki praviloma niso znali prebrati svojih bančnih izpiskov, kar je med drugim vodilo v to, da so jim poveljniki kradli denar. Veliko jih tudi sredi boja zapusti svoje položaje in se ali pridruži talibanom ali preprosto odide domov. Ti ljudje bodo zamenjali tuje vojaške sile? Ha. Obamove (mokre) sanje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.