23. 6. 2011 | Mladina 25 | Komentar
Slovenska “levica” in njene alternative
Do prenove ne more priti v obstoječih strankah slovenske “levice”. Te so dobile svojo priložnost na volitvah leta 2008 in jo zapravile. Čas je za novo levico.
Dr. Bojan Bugarič, profesor na katedri za upravno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani
© Borut Peterlin
Slovenska »levica« je v stanju pospešenega razkroja, razpadanja. Prepričljiv poraz na nedavnih referendumih je znova obudil mrzlično iskanje nekoga, ki bi nadomestil kapitana levičarskega Titanika in s tem, vsaj začasno, zaustavil proces razkroja slovenske »levice«. Problem takšnih poskusov je to, da spregledujejo dejstvo, da ne razpada le vrh »levice«, ampak da je proces razkroja tkivo slovenske »levice« načel mnogo globlje. Stranke slovenske »levice« (SD, Zares, LDS) niso v takšni krizi samo zaradi napak svojih voditeljev. Voditelji sicer poosebljajo stranke, jim dajejo pečat, prepoznavnost. Ne glede na to pa so politične stranke mnogo več kot zgolj njihovi voditelji. Zato kriza »levice« pomeni krizo strank, ki predstavljajo levico v Sloveniji. Rešitev te krize pa je le ena sama: to je nastanek nove leve stranke oziroma novih levih strank.
Vzrokov za razkroj »levice« je več. Največ problemov imajo stranke z ekonomsko politiko. Namesto dejanske levo usmerjene politike reševanja gospodarske krize ponujajo desnosredinski program nemško-francoskega »vlaka«. Ta temelji na zgrešeni politiki ostrega varčevanja in je brez ustreznih spremljajočih ukrepov, ki bi zagotavljali nova delovna mesta in ponovni zagon gospodarstva. Ekonomsko ideologijo sedanje vlade najbolj zaznamuje nekritično povzemanje različnih dokumentov Komisije, OECD, Svetovne banke, brez lastnega premisleka o razvojni strategiji Slovenije.
Za ekonomsko politiko vlade je značilna tudi pretirana inflacija različnih dokumentov, strategij, ki so strategije le po imenu, sicer pa nekritično prepisovanje stališč zgoraj omenjenih institucij. Ta vlada je veliko preveč govorila o tem, kaj bo naredila, in veliko premalo dejansko naredila. Pri izdelavi ekonomske politike tudi ni bila pripravljena prisluhniti prav nobenemu predlogu opozicije, praviloma samo zaradi tega, ker je avtor predloga opozicija in ne vlada. Da tudi v Evropi obstajajo politične ideje o tem, kakšna ekonomska politika soočanja s trenutno krizo bi bila socialno bolj primerna in gospodarsko tudi bolj uspešna, kaže programski dokument Stranke evropskih socialistov Progresivna pot iz krize (2010).
Stranke »levice« so popolnoma pozabile na svoje predvolilne obljube o drugačni kadrovski politiki od poražene Janševe vlade. Namesto tega gledamo deja vu, ponovitev filma iz prejšnjih mandatov zadnjih levosredinskih vlad in vrnitev vseh tistih kadrov, zaradi katerih je Ropova vlada tudi izgubila volitve leta 2004. Pahor je obljubljal novo politiko, ki naj bi pomenila zasuk od klientelizma v kadrovanju. Naj spomnim, da Ropova vlada ni izgubila volitev zaradi slabih ekonomskih rezultatov, ampak zaradi izgube politične kredibilnosti, do katere je prišlo prav zaradi vprašljive politike kadrovanja in z njo povezane prakse škodljivega političnega barantanja v gospodarstvu, državni upravi, v medijih itd. Izhodišče za kadrovsko politiko nove stranke levice mora biti stroga meritokracija in ničelna toleranca do klientelizma ter korupcije v kadrovski politiki.
S kadrovsko politiko je povezano tudi vprašanje moči in agilnosti civilne družbe v Sloveniji. V Sloveniji imamo preveč države in politike tam, kjer teh ne potrebujemo, in premalo tam, kjer bi bili potrebni. V majhni družbi, kot je slovenska, je zelo pomembno, da obstaja poleg formalne demokracije tudi poliarhična porazdelitev družbene moči. Tu naj bi posebno vlogo imela avtonomna civilna družba. Če želimo odpreti možnost za razvoj na področjih šolstva, kulture, zdravstva, medijev, potem se moramo soočiti s krutim dejstvom, da pri nas politika obvladuje vsak manjši regionalni muzej, bolnico, šolo, časopisne hiše, televizijske postaje itd. Brez večje avtonomije teh institucij razvoj na tem področju ne bo mogoč. Stranke »levice« na abstraktni ravni sicer podpirajo idejo večje avtonomije civilne družbe, manjkajo pa dejanja oziroma politike, ki bi tudi v praksi potrdile takšno usmeritev. Zelo pomembna bo razprava o predlogu zakona, ki na novo ureja področje zavodov. Nekateri nastavki gredo v pravo smer, manjka pa prepričljivejši odgovor »levice« o tem, kaj lahko zakon prispeva k progresivni ureditvi neprofitnih dejavnosti, ki bo obenem odprla vrata za nujne spremembe na teh področjih.
Na področju političnih pravic je bilanca slovenske »levice« nekoliko boljša, sploh če jo primerjamo s politiko desne sredine, ki je izrazito nenaklonjena varstvu pravic občutljivih manjšin in drugih ranljivih skupin v družbi. To politiko je treba nadgraditi in jo razširiti na vse manjšine ter graditi družbo tolerance in odprtosti, ki se ne boji vsega, kar prihaja iz tujine. Kako lahko drugače razumemo izjavo Pahorja, da 25.000 Kitajcev lahko ogrozi Slovenijo?
Ko sem napisal, da slovenska »levica« potrebuje novo alternativo, sem imel v mislih predvsem to, da potrebujemo novo levo stranko, v kateri bodo vsi tisti ljudje, ki jih bodo povezovale ideje novega programa takšne stranke. Gre predvsem za vsebino, za ideje. Ljudje so seveda pomembni, in za spremembe so potrebni tudi novi ljudje. Zaradi tega menim, da do takšne prenove ne more priti v obstoječih strankah slovenske »levice«. Te so dobile svojo priložnost na volitvah leta 2008 in jo zapravile. Čas je za novo levico. Pomembno je predvsem, kako priti do nove vsebine, novega programa, ki ga lahko takšna nova stranka ponudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.