Erik Valenčič

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Politika

O diktatorskih zverinah

In o vzdihovanju o človekovih pravicah ter pokanju šampanjcev

Sudanski diktator Omar Al Bašir je prispel na Kitajsko na nekajdnevni obisk in se sestal z najvišjimi predstavniki režima. Pogovarjali so se predvsem o nadaljnji oskrbi z energetskimi viri. Nobeno naključje ni, da je do srečanja prišlo le dober teden pred napovedano razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana. Spomnimo, odkar so Južni Sudanci januarja na referendumu skorajda soglasno potrdili dolgoletno željo po ustanovitvi svoje države, so se stvari za Kitajsko v tej regiji precej zapletle. Njene naftne korporacije, ki so vrsto let nemoteno operirale na tem območju, so neposredno vmešane v problem med obema, ne ravno prijateljskima državama: Južni Sudan ima nafto, Sudan pa naftovode. Kaj zdaj? Celotno zadevo je še poslabšalo vojskovanje v sporni provinci Abjej, ki so jo nedavno zasedle sudanske sile, in možnost izbruha ponovne širše vojne je na dlani. Zato je s precejšnjo verjetnostjo mogoče sklepati, da Bašir ni prišel sam od sebe na obisk v Peking; poklican je bil tja.
Zahod je ob vsem skupaj močno zavijal z očmi in se pridušal, češ, kaj se gredo ti Kitajci, mar ne vejo, da je Bašir na tiralici Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) zaradi genocida? Vejo, vejo. Uradni Peking je takoj opozoril, da Kitajska pač ni podpisnica sporazuma o ICC (kot tudi ni Amerika, bi lahko dodali) in je pač nič ne obvezuje k izročanju vojnih zločincev dotičnemu sodišču. Z zahoda je bilo tudi slišati opazke, da če Kitajska ne bo aretirala Baširja, obstaja verjetnost, da bo država postala varno zatočišče za morilske diktatorje. Da, seveda, aretirala bo človeka, ki ji dobavlja oziroma se ji trudi dobavljati nafto, ki jo potrebuje za svoj gospodarski razvoj, s katerim mimogrede ohranja svetovno gospodarstvo pri življenju in zahodnim potrošnikom omogoča kupovanje iPhonov za en evro. Že pišejo nalog za aretacijo.
In kaj sploh zahodni kritiki mislijo s tem, da naj bi Kitajska postala varno zatočišče za morilske diktatorje? A tako kot Savdska Arabija, ta zahodna zaveznica, ki je že vrsto let odlagališče za največje diktatorske smeti na tem planetu, med katerimi so mnogi takisto (vsaj bili) vdani prijatelji zahoda? Tunizijski Ben Ali je pobegnil v Savdsko Arabijo, jemenski Ali Saleh je pobegnil v Savdsko Arabijo. Hosniju Mubaraku je za las spodletelo, da bi zbežal tja, in zdaj ga čaka sojenje doma v Egiptu. Če bi si pa Kitajci v prihodnosti omislili kak primerek diktatorske zverine za svoj zoološki vrt, bi pa to bilo fuj in fej in sploh nesprejemljivo. Zahod mora prerasti ta svoj infantilni kompleks moralne superiornosti (ki jo je že tako ali tako zdavnaj zakockal za afriško zlato), saj so se na globalnem igrišču pojavili novi fantje z večjimi igračami - narejenimi na Kitajskem, jasno.
Hkrati se je v Evropi mudil kitajski premier Wen Jiabao. Voditelji, ki so se srečali z njim (britanski David Cameron, nemška Angela Merkel), niso omenjali Baširja. Podpisovale so se gospodarske pogodbe in pokali šampanjci. Vsake toliko je kdo z resnim obrazom omenil, da je spoštovanje človekovih pravic pot do prave blaginje, in Jiabao se je nakremžil, češ, »saj, saj, ampak naša suverenost je naša stvar«, nakar so vsi skomignili z rameni in šli počit še par šampanjcev. Saj, enkrat bo pa narod njih.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.