Matjaž Hanžek

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Komentar

Kaj pa blaginja?

Politiki in kapital pripravljajo strukturne spremembe, ki bodo ljudi pahnile v revščino, “zmagovalci” pa se bodo sončili v zlatih kletkah

Matjaž Hanžek, bivši varuh človekovih pravic

Matjaž Hanžek, bivši varuh človekovih pravic
© Borut Krajnc

Vsi vemo, da smo na prelomu, da so potrebne »strukturne« spremembe, a si jih vsak predstavlja drugače. Politiki in kapital govorijo o strukturnih spremembah, ki pomenijo »varčevanje«, zniževanje v preteklih letih pridobljenih pravic socialne države, podaljšanje delovnega časa, lažje odpuščanje, in o podobnih ukrepih, ki so usmerjeni prvenstveno proti ljudem. Ljudje hočejo boljše življenje, socialno varnost, predvsem pa dostojanstvo, ki jim ga omogoča predvsem zaposlitev. Seveda zmagujejo »strukturne« spremembe, ki jih narekujeta politika in kapital, kar vodi v vedno večje konflikte po celi Evropi.
Grčija je le prvi signal dogajanja, ki ga lahko pričakujemo povsod. Gre za konflikt med idejo »roparske« ekonomije na eni strani ter ohranitvijo dostojanstva ljudi na drugi. Predvsem pa gre za vizijo prihodnosti. Ta, ki jo ponujata kapital in politika, »strokovno« težo pa ji dajejo nekateri koruptivni ekonomisti, vodi predvsem v vojno vseh proti vsem. (Iskanje zmagovalca kot moto.) Gre predvsem za to, da za recepte reševanja krize ponujajo strup, ki je to krizo povzročil. Kot smo včasih v socializmu ob krizah poslušali, da je za vse krivo premalo socializma, sedaj poslušamo, da je krivda v premalo neoliberalizma.
Ob začetku krize so zagovorniki neoliberalizma za nekaj časa potihnili (nekateri so napake celo javno priznali), z njenim poglabljanjem pa so se ponovno ponudili (vsilili) kot rešitelji. In seveda na dan privlekli stare recepte, ki ne držijo resne strokovne razprave. Naj navedem nekatere:
Država je slab gospodar, zato je treba vse prodati zasebnemu kapitalu, ki bo bolj odgovorno z razvojem odpiral nova delovna mesta. Veliko domišljije ni potrebno, da o tej tezi vsaj podvomimo: zasebne banke so potopile Islandijo in Irsko, ki ju je morala reševati država - slab gospodar. Ukinjali so delovna mesta in jih preselili na Kitajsko ter druge države s poceni delovno silo, denar, ki so ga dobili s prodajo nepremičnin, so oprali v davčnih oazah, za seboj pa pustili uničenje, ki se še nadaljuje. Varčevanje pri ljudeh je le naslednja stopnja prenosa denarja v davčne oaze. To bodo počeli do takrat, ko bo Evropa podobna povojnemu uničenju in se ne bo dalo več ničesar pobrati. Ne bo zaposlitev, ker so delovna mesta v materialni proizvodnji na drugem koncu sveta, ne bo denarja, ker so ga preselili v »prijaznejša« okolja. Bodo pa dolgovi za napačne odločitve, ki jih bodo plačevale še naslednje generacije. Tudi v Sloveniji ni potreben poseben intelektualni napor.
Neenakost je pogoj za gospodarsko rast in konkurenčnost je naslednja oguljena fraza, ki opravičuje povečevanje revščine. Čeprav podatki kažejo, da so bolj konkurenčne države z manjšo neenakostjo, ta religiozna trditev ostaja, saj po eni strani opravičuje vedno večjo neenakost, po drugi pa vzdržuje odliv denarja od revnih k bogatim.
Stigmatizacija javnega sektorja kot zajedavca produktivnega realnega sektorja in zmanjševanje deleža BDP-ja, s katerim razpolaga država, sta seveda predpriprava za ukinjanje države blaginje in privatizacije nematerialnega gospodarstva, s tem pa seveda dodatno prelivanje denarja na račune v davčnih oazah. Kot pri vseh predsodkih tudi tu ne velja dejstvo, da imajo bolj konkurenčne države večji delež zaposlenih v dejavnostih izobraževanja, zdravstva, sociale in kulture in da so ravno evropski finančni bolniki države, kjer so najbolj prakticirali vitko državo. Seveda: zmanjševanje obdavčitve kapitala ni prinašalo novih delovnih mest, kot obljublja neoliberalna teorija, ampak njegov odliv v davčne oaze. Ali pa nakupe igračk za bogataše.
Nadaljevanje take politike zanesljivo pomeni razpad ekonomije, še nadaljnje uničevanje okolja, socialno tkivo pa je že dodobra natrgano. In tukaj bi morale nastopiti države z drugačno vizijo razvoja, ki prižiga ljudem tudi luč v prihodnost. A ta vizija ne bi smela biti kot do sedaj zaščita in pitanje nenasitnega kapitala in bank, ampak blaginja ljudi. Blaginja, temelječa na dostojni in varni zaposlitvi. Brez tega bo vsa Evropa postala revnejša in polna konfliktov, mladi brez prihodnosti in stari prepuščeni sami sebi. In Grčija ne bo omejena le na Peloponez, ampak jo bomo čutili po vsej Evropi in svetu, »zmagovalci« neoliberalizma pa se bodo sončili v svojih zlatih kletkah na eksotičnih otokih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.