Jure Trampuš

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Politika

V svetu iluzij

Volitve bodo v Sloveniji prehitro, da bi leve stranke sploh premislile, zakaj so se jim zgodile

Odstop treh ministric Zaresa

Odstop treh ministric Zaresa
© Borut Krajnc

Ko je te dni stranka Zares dokončno zapustila koalicijo, je postalo jasno, da bodo parlamentarne volitve v Sloveniji na vrsti prej kot jeseni 2012. Ali bodo predčasne ali kakšne druge, ni tako pomembno, z imenom ne spremeniš stvari, prihajajoče volitve pa so vseeno neposreden rezultat slabega razumevanja politike, nespretnega vodenja države in odsotnosti občutka za probleme javnega. Krivda za političen kolaps ni le na strani vladnih strank, pri samomoru ji je odlično asistirala opozicija, ki je spretno zlorabljala referendum, poslovnik, medije, pravo in samo sebe. S tem, ko je uspešno žagala vejo, na kateri je sedel samovoljni Borut Pahor, je pozabila, da na isti veji sedi tudi sama.
Prepričanje, da bodo predčasne volitve prinesle odrešenje, je iluzija. V njej živijo tisti, ki se od oblasti poslavljajo, in oni, ki se nanjo pospešeno pripravljajo. Zaupanje v vlado in izguba njene legitimnosti, ki jo zaznavajo javnomnenjske ankete in referendumi, ni vezana na Pahorja in njegove ministre, pač pa na ves političen blok. Na levico. Na desnico. Na SD. Na SDS. Na vlado. Na opozicijo. Na parlament, na politične stranke, na večino političnih institucij. Če bi bilo drugače, če bi bila ost kritike javnosti uperjena samo proti vladajoči metamorfozi socialdemokracije, potem bi imela desna alternativa v javnosti plebiscitarno podporo. A tega javnomnenjske ankete ne razkrivajo. Nasprotno, Janeza Janše ni med najbolj priljubljenimi politiki, pač pa je na tem mestu Danilo Türk, ki ga je Janša že nekajkrat ostro napadel. Tudi podpora SDS za zdaj ni niti blizu napovedanim 50 odstotkom in nekaj glasov.
Zapisano ne pomeni, da SDS ni favoritinja za zmago na prihajajočih volitvah, seveda je, a nezaupanje v politični sistem ni samo posledica razpadle Pahorjeve vlade, gospodarske krize, razdirajoče opozicije, ampak tudi globljega razočaranja nad politiko in političnim. V medijih tako opevana pobuda Gremo na volitve je zbrala dobrih 17.000 podpisov. Mladinino peticijo proti gradnji plinskih terminalov je podpisalo 47.000 ljudi, lansko radikalno zahtevo po ukinitvi vojske pa 9000. Če je torej vsa slovenska javnost za predčasne volitve, ker naj bi vsi komaj čakali na spremembo oblasti, je 17.000 ljudi v resnici zelo malo. Morda pa so ljudje zaznali tisto, česar večina medijev ni. Od šestih resetirancev so štirje bivši ministri, eden od njih, ki zelo rad razpreda o morali in politiki, pa je brezsramno izkoristil celotno nadomestilo, ki ga je eno leto dobival kot težko zaposljivi strokovnjak.
Vzroki za veliko razočaranje nad politiko so večplastni. Eden je odsotnost velike zgodbe, kar je značilnost vseh evropskih družb. Nekoč je bila slovenska velika zgodba osamosvajanje, tranzicijski prehod, EU, Nato, padec mej, skupna evropska valuta ... Danes takšne velike zgodbe ni več. Gesla o nekem vlaku, ki nas bo sam potegnil iz postaje, ne delujejo. Bolj prepričljivih in realnih parol si vladajoči politiki ni uspelo izmisliti.
Drugi razlog je občutek, da politiki delajo zase in ne za javnost. Prepiri okoli arhivov, iskanje komunistov, orožarske zgodbe, prepočasno preganjanje gospodarskega kriminala, inflacija parlamentarnih preiskovalk, spori v koaliciji, totalitarne težnje opozicije, nesposobni ministri, poslanske karikature, sprti predsedniki strank, politiki, ki ne želijo odstopiti, ter ostale kreature slovenskega političnega vsakdana javnosti ne prepričajo, da je politika odgovorna za spremembe, ki nas bodo popeljale po novi poti. Slovenija je bila, kakor je zapisal Aleš Debeljak, najprej očarana nad demokracijo, sedaj pa je nad njo razočarana. Povsem podobno je s slovensko vlado. Upanja, ki so jih volivci vložili v Pahorja, so bila prevelika, da bi jih lahko izpolnil. A za to ni kriv le on. Odločitve na referendumih so sprejemali volivci in ne politiki. Politične krize ni zakuhal samo Pahor, pač pa tudi volivci, ki so nasedli demagogiji razdiralne opozicije. Kako drugače razumeti dejstvo, da danes nekateri sovražnike iščejo v javni upravi, kot pravi Matjaž Hanžek, hkrati pa bi radi boljšo šolo in krajše čakalne vrste v zdravstvu? Kako je možno, da ljudje dobro poznajo dejstva o bogatenju študentskih servisov, a ne glasujejo za njihovo ukinitev? Da se strinjajo s tem, da je delo na črno nekaj slabega, pa ne podprejo zakonskega predloga, ki naj bi to delo na črno pregnal. Da dobro vedo, kako v tako opevani Nemčiji ljudje delajo dlje, sami si tega ne željo, pa bi vseeno živeli kot Nemci.
Predčasne volitve vzrokov za politično krizo ne bodo razrešili. Prišla bo nova vlada, katere vladanje smo že videli. Njene kadrovske poteze, njeno razumevanje medijske svobode, njene mednarodne razpise o prodaji državnih podjetji, njeno sklepanje pogodb o nakupu vojaških oklepnikov. Kdor danes v Janši najde odrešenika, pozablja, da je isti politik z isto politično ekipo pred manj kot tremi leti izgubil na parlamentarnih volitvah.
Zakaj torej sploh predčasne volitve? Da se zamenja oblast? Da se zamenja slog vladanja? Da se pridobi legitimnost? Levica živi v iluziji, da bo na predčasnih volitvah doživela časten poraz, razočarani volivci pa, da bo po volitvah bolje. Edini, ki ne živijo v iluzijah, so v SDS. Tam pripravljajo spremembe ustave, programske smernice, osnutke zakonov, plane dela .... Če hoče levica po volitvah obdržati vsaj nekaj politične moči, mora najprej poiskati vzroke, kaj je bilo narobe. Zakaj ni in zakaj še vedno ne zna delati skupaj. Napovedi Katarine Kresal o »nadzorovanem in umirjenem procesu«, ki naj bi Slovenijo popeljal do predčasnih volitev, ne pomenijo ničesar. Podobne so pahorjanskim napovedim o »morebitnem postopnem predhodnem odhodu« slovenskih vojakov iz Afganistana. Katarina Kresal seveda ni glavni problem, glavni problem je tisti, ki zase še vedno misli, da je edini in najboljši. Morda v iluzijah o odrešenjski vlogi predčasnih volitev živi velik del Slovenije, a v bistveno večjih iluzijah živi Borut Pahor. Težko je namreč verjeti, da bo domnevno veliko jesensko gospodarsko okrevanje spremenilo slovenski politični mozaik. Naj ponovimo, temeljno vprašanje ni, kako na volitvah premagati Janeza Janšo, ampak kaj se dogaja s politiko, da jo je najprej zapustila pamet in jo sedaj zapuščajo še volivci. Vprašanje, kakšne volitve nas čakajo v naslednjih mesecih in kdo bo na njih zmagal, je s tega stališča pravzaprav irelevantno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.