Staš Zgonik

30. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Družba

Elektronsko ministrstvo resnice

O vlogi interneta v osamosvojitveni vojni

Dva od številnih odgovorov na pisanje Marka Bonača, eden z Irske, drugi z Nove Zelandije. Oba pošiljatelja zagotavljata, da sta poskrbela za nadaljnje širjenje njegovega sporočila.

Dva od številnih odgovorov na pisanje Marka Bonača, eden z Irske, drugi z Nove Zelandije. Oba pošiljatelja zagotavljata, da sta poskrbela za nadaljnje širjenje njegovega sporočila.

Vsaka vojna je tudi vojna za nadzor informacij. Včasih je bilo pod tem razumljeno predvsem obvladovanje obveščevalnih podatkov. Nato so prišli na vrsto »klasični« mediji. Internet je spremenil vse. Danes lahko informacije v svet pošilja tako rekoč kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli. Medmrežje pomaga strmoglavljati diktatorje, razkrivati vojne zločine. Omogoča pomembno korekcijo nadzorovanemu toku informacij. In Slovenija je bila med prvimi, ki so okusili vsaj delček njegove potencialne moči.
Internet je bil pred dvajsetimi leti še v povojih. Pravzaprav ga v Sloveniji uradno sploh še ni bilo, saj tisti redki, ki so vedeli za medmrežje, niso uporabljali danes vseprisotnega internetnega protokola TCP/IP, temveč takrat priljubljeni protokol X25. Tisti redki so bili večinoma znanstveniki, ki so bili prek raziskovalnih omrežij v stikih s kolegi iz tujine. Kakršnokoli razpečevanje politično motiviranih vsebin je bilo nekaj nepojmljivega. A ko se je začela vojna za Slovenijo, so številni slovenski znanstveniki na to nepojmljivost v imenu višjih ciljev pozabili. V svet so začeli pošiljati elektronsko pošto z opisi dogajanja.
Osrednja točka tega početja je bil Institut Jožef Stefan, kjer je skupina računalniških strokovnjakov zagotavljala, da je pošta dosegla naslovnike. Njihove tehnične zmogljivosti so bile z današnjega vidika smešne. Osrednje vozlišče za elektronsko pošto je bil navaden računalnik (ki pa še ni bil videti kot PC), s tujino pa ga je povezovala 64-kilobitna povezava. Ob izbruhu vojne se je elektronski promet več kot podvojil in računalnik je bilo treba hitro zamenjati z boljšim, da je lahko dohajal potrebe. Pomagal je tudi švicarski inštitut ETH in Slovencem odstopil nekaj zmogljivosti. Elektronska sporočila, ki so romala na naslove znanstvenikov po svetu, so vsebovala poročila o dejanskem dogajanju, okrepljena z danes tako pomembno človeško noto. Odzivi so bili različni. Številni tuji znanstveniki so pošiljali sporočila podpore, obljube o pomoči. Nekaj se jih je pritoževalo nad uporabo akademskega omrežja v politične namene. Sporočila so dosegla veliko novinarjev v tujih medijih. »Marsikateremu novinarju, ki ga je bilo ali strah priti na teren ali pa enostavno ni bilo dovolj denarja za to, se je zdela elektronska pošta zanimiva možnost za stik. Tako se jim je zdelo, da so sredi dogajanja,« pravi Marko Bonač, eden od vodilnih v takratni ekipi IJS, danes direktor zavoda ARNES. Z nekaj zamude so za početje Slovencev izvedeli tudi v enem od beograjskih medijev.
Časnik Politika je poleti 1991 objavil več člankov o slovenski zlorabi interneta. Tako so v njem ugotovili, da »Jugoslavijo razbijajo tudi z računalniki«, ekipo Instituta Jožef Stefan pa označili za »elektronsko ministrstvo resnice«, ki s pristranskim obveščanjem 'tehnične inteligence' po svetu vodi novo vrsto vojne, ki je hkrati najcenejša in najučinkovitejša. A za njeno ustavitev je bilo že prepozno. JLA zanjo sploh ni vedela. »Če bi bila JLA pametna, bi lahko kjerkoli prerezala kabel,« pravi Bonač. »Verjetno niso predvideli takšne uporabe elektronske pošte, ko so se tega zavedeli, pa je bilo že prepozno,« dodaja Avgust Jauk, danes tehnični direktor ARNES-a, ki je takrat skrbel za mednarodno povezavo in delovanje vozlišča, tudi s selitvijo opreme v zaklonišče ob znaku za zračni napad. Celo slovenski organi so potrebovali nekaj dni, da so se zavedeli potencialne uporabnosti novega komunikacijskega kanala. »Vodilni niso vedeli, kaj delamo, mi sami pa smo se šele počasi zavedeli, kakšno moč ima ta medij, ko smo videli, kakšen je odziv,« razlaga Bonač.
Šele po nekaj dneh vojne je bilo v svet prek elektronske pošte poslano prvo sporočilo Slovenske tiskovne agencije, 3. julija pa je takratni minister za znanost in tehnologijo dr. Peter Tancig v Delu objavil prispevek, v katerem je pozval vse raziskovalce v Sloveniji, naj izkoristijo vse dostopne komunikacijske možnosti in z obveščanjem kolegov v tujini zagotovijo ustreznejšo obveščenost tujine o razmerah pri nas. »Poziv kaže na eni strani na zavedanje o informativni moči novih elektronskih poti, obenem pa jasno govori tudi o moči omrežij in vezi, ki jih imajo znanstveniki in raziskovalci s svojo mednarodno vpetostjo,« pravi dr. Tanja Oblak-Črnič s Fakultete za družbene vede.
O dejanskem vplivu, ki ga je izkoriščanje interneta imelo na potek dogodkov v tistem času, je zelo težko sklepati. »Imeli smo občutek, da smo naredili veliko delo, vprašanje pa je, ali je res tako,« pravi dr. Tomaž Kalin, takratni direktor Instituta Jožef Stefan. Če gre verjeti beograjski Politiki, je po mnenju poznavalcev »učinek nekaj sporočil, poslanih v svet v času spopada Janševih teritorialcev in JLA, naredil več za slovensko stvar kot vsa predhodna potovanja Dimitrija Rupla v tujino.« To je zelo verjetno precejšnje pretiravanje. A učinka kljub vsemu ni mogoče zanemariti. Po mnenju dr. Oblak-Črničeve je znanstvena elita, v katere rokah je bila v tistem času moč interneta, »pomembno pripomogla k širjenju informacij v mednarodni prostor, internet pa je s tem odigral svojstveno vlogo v procesu osamosvajanja«. Tudi zgodovinar dr. Božo Repe ugotavlja, da je v akademskih krogih po svetu to imelo precejšen odziv. Koliko je neposredno vplivalo na politiko držav, pa seveda ni mogoče preveriti. »Kar nekaj gotovo, še sploh, če upoštevamo kombinacijo poročanja medijev, dejavnosti izseljencev in še kakšnega dejavnika. Pogosto je v zgodovini beseda intelektualca, ki pozna vplivne politike, lahko odločilna. Mihajlo Pupin je na primer s svojim vplivom pri tedanjem predsedniku ZDA Wilsonu precej odločilno pripomogel, da Italijani po prvi svetovni vojni niso dobili Gorenjske, vpliven pri Rooseveltu je bil tudi Louis Adamič med drugo svetovno vojno. Pri osamosvojitvi Slovenije takšno ime težko najdemo, ampak vpliva ni mogoče zanikati.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.