7. 7. 2011 | Mladina 27 | Politika
Še en haaški šov
Ratko Mladić kot žrtev
Kot prvo: najbrž ne bomo nikoli izvedeli, zakaj se človek enostavno ni vdal. Res je, da govorimo o Ratku Mladiću, ki je svoj čas trmoglavil, da njega živega pač ne bodo pripeljali v Haag, ampak izbral si je pa sila čudno alternativo. Bival je v neki zatohli, zapuščeni hiši na vojvodinskem podeželju in po vseh opisih sodeč bolj kot kaj drugega sam samcat životaril iz dneva v dan. V haaškem zaporu pa so medtem vsi njegovi prijatelji (dobro, tudi nekaj sovražnikov je tam) in nastanjeni so v sobah, ki jim le stežka rečemo zaporniške celice. Na voljo imajo celo internet, čeprav najbrž z omejenim dostopom, s čimer pa se vseeno ne more pohvaliti niti vsak hotel. Ironija je, da je ta vojni zločinec s prihodom v Haag znatno napredoval po lestvici kakovosti življenja in mu bo tam denimo redno na voljo tudi najboljša zdravstvena oskrba. In kot vsi ostali bo imel tam možnost, da sodni proces, katerega končni rezultat je že znan (dosmrtna ječa), izkoristi za pisanje svoje verzije zgodovine. Predvsem srbski obtoženci si v Haagu postavljajo ohole spomenike braniteljev večno nedolžnega srbskega naroda, proti kateremu so se po njihovi umsko zaostali oceni zarotili najprej muslimani in Hrvati, nato pa še ves svet. Haaško sodišče je zanje kronski dokaz te teorije.
Začetek sojenja generalu Mladiću je minil v luči že videnega vzorca prekinjanja sodnika, zavračanja dodeljenega mu odvetnika, vpitja in splošne arogance, kot so jo pred njim že demonstrirali Slobodan Milošević, Vojislav Šešelj in Radovan Karadžič. Mladić je farso dvignil na novo raven, ko je javkal, naj mu vrnejo kapo, ker da ga zebe v glavo, s katere si je potem brisal pot, sodnika pa je nadalje provociral še s tem, da se je obračal stran od njega, ker da ga boli desna stran telesa. Tako arogantnega igranja žrtve televizijske kamere še niso posnele. Ob branju obtožnice za genocid in druga vojna hudodelstva se je Mladić dokončno zlomil, si snel slušalke in začel vpiti, da mu ne pustijo dihati, zaradi česar je bil nazadnje tudi odstranjen iz sodne dvorane. Njegovo dretje in nepripravljenost, da bi poslušal vseh 11 točk obtožnice, je na neki način precej simbolično. Gre za zadnji veliki akt balkanske morije in vseh njenih travm. Od Miloševićevega »Ne slišim dobro!« smo tako prišli do Mladićevega »Tega ne bom poslušal!«. Krog zgodovine je tako sklenjen.
Zanimivo, ne srbska televizija in ne televizija Republike srbske nista začetka Mladićevega sojenja postavili na prvo mesto svojih novic. Glavni termin je bil posvečen nekomu drugemu, na katerega so Srbi te dni ponosni in ga slavijo kot svojega junaka - tenisaču Novaku Djokoviću, ki je osvojil prestižni pokal v Wimbledonu.
Masaker 8000 moških ter fantov v Srebrenici je medtem dočakal svoj prvi sodni epilog. Nizozemsko sodišče je odločilo, da je država Nizozemska odgovorna za pokol Bošnjakov, ker jih njeni vojaki, ki so služili v Srebrenici pod zastavo Združenih narodov, niso zaščitili pred Mladićevimi silami. Pričakovati je, da bodo tej razsodbi sledile tisoče odškodninskih tožb srebreniških mater in žena, ki so bile leta 2006 dodatno ponižane, ko je Nizozemska tem vojakom celo podelila odlikovanja za hrabrost. Zdaj pa naj kar lepo plača. 5
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.