7. 7. 2011 | Mladina 27 | Družba
Voda kot čudež
Če bi danes iskali božanstvo, v katerega verjamejo vsi, je to voda. Voda kot vir življenja. Zato je celo pri opisu posameznega planeta posebej poudarjeno, ali je na njem najti vodo.
Dvor na Krki
© Borut Peterlin
Toda v vsakdanjem življenju je voda niče. Od časa do časa na televizijskih zaslonih vidimo posnetke rib, ki so pomrle zaradi izlitja strupenih tekočin v vaško rečico. Slovensko pravosodje ne pozna primera, da bi bil uničevalec voda obsojen na zaporno kazen. Vodo resda varuje celo ustava, a v praksi nima skrbnika.
V antiki je imela svojega boga, najsi bo to neizprosni grški bog Pozejdon ali pa njegov rimski naslednik Neptun. Tudi stari Slovani so jo z bogovi varovali pred ljudmi. Porevit, bog s petimi obrazi, je bdel nad potoki, Vodan pa je imel oblast nad vodo nasploh, posebej pa nad rekami in jezeri.
Za vodo očitno verjamemo, da je tako vsemogočna, da je ne uniči nič, niti industrijske odplake ne.
Pa vendar, voda izginja. Zaradi namakalnih sistemov za pridelovanje bombaža so nekoč pristaniški kraji ob Aralskem jezeru danes naselbine, kjer na bližnje jezero spominjajo samo še presušeni pristani in v blato zarite ladje. Biblijska reka Jordan, v kateri je nekoč krščeval Janez Krstnik, je danes samo še potoček, saj je izraelska država njeno vodovje speljala do plantaž sredi pustinje.
A voda se izmika zakonom tržnega gospodarstva, vsaj na dobesedni ravni, saj je edina pijača, ki jo, točeno iz pipe, lahko brezplačno naročiš po bifejih in gostilnah.
Kot pijača je nasploh na dnu, vsakršna kola ali katerakoli obarvana brozga, ki jo prodajajo v plastenkah, bo bistveno bolj razveselila slehernika kot kozarec navadne vode. A to velja komajda za pitno vodo, druge vode so še nižje na lestvici vrednot.
V času poplav jo opisujejo kot teroristko, ki divja, ruši mostove, odnaša ceste, zaliva hiše ter poplavlja celotna naselja. Čeprav človeško oko nanjo gleda z ljubeznijo, kadar se kot nedolžni potoček vije po strugi, jo zasovraži, ko prihrumi kot hudournik, ki odnaša vse pred seboj.
Zakaj? Vsemogočna sodobna civilizacija vidi v njej le gmoto, ki jo je mogoče upravljati, premeščati, izsuševati, obzidati, vse z namenom, da bi ne motila utripa vsakdanjika. Moteča je, ker je ni mogoče trajno zamejiti, zato jo obravnavajo kot sovraga, ki onemogoča gradbenikom, da bi v miru pozidali lokve in polja blizu naravnih voda.
Voda je seveda tudi kraj igre. Poleti in pozimi. Z bazeni in dvoranami lahko naravo tako preslepimo, da plavamo tudi pozimi in drsamo celo poleti. V slovenski prestolnici velja sicer nasprotno - da je plavati poleti postalo komaj še mogoče. Že v drugem mandatu vsemogočnega župana ZJ sta nekoč priljubljena bazena na Vevčah in na Koleziji zaprta in samo bog nam lahko pomaga, da ne začnejo zares obnavljati starega Bloudkovega kopališča Ilirija, saj bo potem v glavnem mestu za več kot 250 tisoč ljudi ostal en sam plavalni bazen - na Kodeljevem!
Pravi čar plavanju sicer daje skok v morje, reko ali jezero. Vendar je to v mestih postalo prava bizarnost, ne pa splošna praksa. »Kulturno« je plavati v zidanih bazenih, »fancy« čofotati v adrenalinskih vodnih parkih, prosto plavanje po rekah pa je zdaj »prostaško«. Resda je to marsikje tudi zdravju škodljivo zaradi količine nevarnih odplak v vodi.
Kadar v mrazu jezera in ribniki zamrznejo, ponudijo primarno veselje prostega drsanja, ki je dandanes tako rekoč izumrlo. Celo po vaseh deca raje strelja negativce po računalnikih, kot se poganja za hokejskim ploščkom po bližnjem bajerju.
Sicer pa je danes voda predvsem čudo. Sredi Ljubljane so denimo meščani 12. marca posedali po gostilniških vrtovih, saj je sonce segrelo ozračje prek 10 stopinj, toda kateri izmed njih je pomislil, da se je istega dopoldneva na enem bližnjih ribnikov po ledeni gmoti preganjal drsalec, poleg njega pa sta na sončnem delu obale sedela ribiča in veselo namakala trnka?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.