Staš Zgonik

7. 7. 2011  |  Mladina 27

Nezaželeni riž

Zgodba o absurdih, ki jih prinaša popolno nasprotovanje gensko spremenjenim rastlinam

Dr. Bruno Bembi (levo) in dr. Stefano Marchetti med svojim gensko spremenjenim rižem v rastlinjaku blizu Vidma

Dr. Bruno Bembi (levo) in dr. Stefano Marchetti med svojim gensko spremenjenim rižem v rastlinjaku blizu Vidma
© Tjaša Zajc

Gaucherjeva bolezen je redka dedna genska bolezen, pri kateri nesposobnost telesa, da bi zagotavljalo zadostne količine določenega encima, povzroča nabiranje maščobe v celicah in tkivih. To vodi v deformacijo in zlome kosti, otekanje jeter in vranice, krvavitve in splošno utrujenost. Skratka, kakovost življenja obolelih je na zelo nizki ravni, z leti pa se samo slabša. Če jih ne zdravijo.
Vzrok za nastanek gaucherjeve bolezni je, kot rečeno, pomanjkanje encima - glukocerebrozidaze. Če ta encim pridobimo na drugačen način in ga obolelemu redno vbrizgavamo, simptomi izginejo. In v zahodnih državah to tudi počnemo. Vseh 17 obolelih v Sloveniji prejema nadomestno encimsko zdravljenje. A to je pošastno drago, približno 150 tisoč evrov na pacienta na leto. Seveda je prav, da jim ga kljub temu krije zdravstvena zavarovalnica, ki pa se verjetno ne bi branila znižanja stroškov. Vendar pa lahko v veliko državah po svetu o taki možnosti le sanjajo. Zato je med približno 50 tisoč obolelimi po vsem svetu veliko takih, ki zdravljenja sploh niso deležni.
Zaradi tega je pred dobrim desetletjem dr. Bruno Bembi, direktor regionalnega Centra za redke bolezni v Splošni bolnišnici v Vidmu v Italiji, stopil v stik z rastlinskim genetikom na tamkajšnji univerzi, dr. Stefanom Marchettijem, in mu predstavil idejo, da bi poskušala encim izdelovati s pomočjo rastlin. »Rastline nam omogočajo produkcijo učinkovin na industrijski ravni ob razumnih stroških,« pravi dr. Bembi. »Tak način proizvodnje zdravila je tudi bolj varen.« Trenutno namreč encim za zdravljenje gaucherjeve bolezni proizvajajo v bioreaktorjih s pomočjo živalskih celičnih kultur. V ovarijske celice kitajskega hrčka vstavijo človeški gen za proizvodnjo encima. A živalske celice so izpostavljene morebitnim virusnim okužbam, ki se lahko posledično prenesejo na človeka. »Pred leti se je v ameriškem podjetju, ki proizvaja encim, zgodilo točno to,« razlaga Bembi. »Zaradi okužene celične kulture so morali ustaviti proizvodnjo. Po več letih so ljudje z gaucherjevo boleznijo ostali brez zdravljenja.« Ker so prej toliko let prejemali nadomestni encim, so bili še za nekaj časa zavarovani pred pojavom simptomov. »Najhujši je bil psihološki učinek. Ljudje so se naenkrat spet počutili bolne. Kriza je sicer minila brez resnih posledic, pokazala pa je na omejitve obstoječe tehnologije za izdelavo encima.«
Z dr. Marchettijem sta sklenila, da bosta izbrala rastlino, ki bo v javnosti sprožala čim manj polemik glede širjenja gensko spremenjenih organizmov. Odločila sta se za rastlino, ki v Evropi nima niti enega naravnega sorodnika, ki bi mu zato lahko vgradila svoje »nenaravne« gene. Izbrala sta riž. Iz dodatne previdnosti tako sorto, ki ni namenjena za prehrano. In vanj vstavila gene, ki so omogočili proizvodnjo encima v riževih zrnih. »Encim, ki ga proizvajamo s pomočjo riža, je popolnoma enak človeškemu encimu, od prve do zadnje aminokisline. Človeške celice ga prepoznajo kot svojega,« pravi dr. Marchetti. V rastlinjaku pri Vidmu transgeni riž gojita že nekaj let. In ugotavljata, da mu gre proizvodnja encima izjemno dobro. Za količino encima, ki bi zadostovala za zdravljenje enega pacienta z gaucherjevo boleznijo za eno leto, je potrebnih le nekaj kilogramov riža. Glede na večtonski hektarski donos riža bi za pokritje potreb celotnega sveta potrebovali le nekaj hektarjev posevka!
»Najin riž bi proizvodnjo encima pocenil za 8- do 10-krat. Ko bi patent potekel, bi bil tako rekoč zastonj,« pravi dr. Bembi. Riž sta patentirala prek svojega spin-off podjetja Transactiva.
Za zdaj encima, proizvedenega v rižu, ni prejel še noben pacient. Če ga želita registrirati kot biološko zdravilo, ki ga je mogoče proizvajati na prostem, morata najprej opraviti dveletni poljski poskus. Pokazati morata, da transgeni riž tudi na polju uspeva enako kot v rastlinjaku in da je encim v njem enake kakovosti. Tu pa se je zaradi znane evroskepse do gensko spremenjenih rastlin zapletlo. »Leta 2009 smo najprej poskušali izvesti poljski poskus v Italiji,« razlaga Marchetti. »A smo seveda naleteli na težave. Naša regija še ni potrdila protokola za poskuse na rižu. Prav tako mora vsaka regija določiti javna zemljišča, na katerih je poskusno sajenje GSO mogoče. In v naši regiji, kot tudi v večini preostalih regij, tega še niso storili. Kjer pa so, je to samo mrtva črka na papirju. Nismo dobili negativnega odgovora, pristojni samo zavlačujejo.« Poskusila sta v Španiji. »V Španiji samo dobili pozitivni odgovor na nacionalni ravni. Vendar pa, kot v Italiji, potrebujete dovoljenje regionalne vlade. Vlada v Valencii nas je pred nekaj tedni prosila za dodatne informacije. Prosijo nas za podatke, ki jih lahko pridobimo le s poljskim poskusom. Vnaprej jih zanimajo rezultati poskusov, ki jih morajo odobriti.« In obrnila sta se tudi na Slovenijo. Stopila sta v stik z ljubljansko Biotehniško fakulteto, kjer so se za ponudbo hitro navdušili in zaradi ugodnih podnebnih razmer za poskus ponudili zemljišče v okviru svojega Hortikulturnega centra Orehovlje v bližini Nove Gorice. Dr. Zlata Luthar, nekdanja podoktorska sodelavka dr. Marchettija, se je vključila v pripravo vloge, potrebne za obravnavo na pristojnem ministrstvu. A za to, da bi pristojna komisija pri ministrstvu za okolje sploh lahko odločala o prijavi za izvedbo poskusa, sta bili potrebni dve soglasji - lastnika zemljišča in lokalne skupnosti. Lastnik zemljišča je državni Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. In ta sklad ima v enem od pravilnikov zapisano določilo, da uporabnik na zemljišču ne sme pridelovati gensko spremenjenih rastlin. Odgovor je bil torej negativen. Nič drugače ni bilo z občino Miren - Kostanjevica, katere občinski svet je odločil, da je treba narediti vse za preprečevanje gojenja GSO v njihovi občini in Sloveniji nasploh. Dva ara - 200 kvadratnih metrov oziroma malo večji vrtiček - gensko spremenjenega riža, pri gojenju katerega bi spoštovali vse predpisane varnostne ukrepe, ki ni namenjen za prehrano, ki v Evropi nima divjih sorodnikov, katerega prvi gojeni sorodnik raste nekje pri Padovi in ki bo ne nazadnje koristil človeštvu, sta se očitno zdela enostavno preveč nevarna.
Kot poudarjata Bembi in Marchetti, lahko riž takoj registrirata samo za gojenje v zaprtih sistemih. »Brez težav lahko riž gojimo le v rastlinjakih. A s tem bi zadostili le potrebam Italije,« pravi Marchetti. Zdravilo bo, zatrjujeta, v vsakem primeru doseglo trg. Pričakujeta, da bodo prvo poskusno zdravljenje na človeku začeli leta 2013. Kot možnost za izvedbo poljskega poskusa se jima še vedno ponujajo ZDA. Prepričana pa sta, da bi bila to dobra priložnost za Slovenijo, da bi bila korak pred ostalimi. Slovenskim študentom bi omogočala dostop do novega znanja in zaposlitvenih priložnosti, poleg tega pa bi odprla možnost razvoja nečesa, kar si bo kmalu morala omisliti vsaka država. »Prej ali slej bo vsaka država v Evropi imela svoje biotehnološko posestvo, ki bo strogo nadzorovano in zaščiteno, na katerem bodo rasle rastline, ki bodo proizvajale zdravila in druge pomembne snovi,« je prepričan Marchetti.
Po Bembijevem mnenju je pač na delu neracionalni strah pred gensko spremenjenimi rastlinami. »Če vam rečem, da vas bom zdravil s pomočjo genske terapije, boste to verjetno sprejeli. Če pa vam razložim, da bom s pomočjo gensko spremenjene rastline proizvajal zdravilo, se boste tega ustrašili. Če jeste gensko spremenjeno rastlino, jeste protein, ki se ne more integrirati v vaš genom. Če vas zdravijo z gensko terapijo, pa ne veste dobro, kam v vašem genomu se bodo vstavljeni geni vklopili. Lažje bi sprejeli, da smo sami transgeni, kot da bi jedli gensko spremenjene rastline.«
Slovenija je ena redkih evropskih držav, v katerih ni bil izveden še niti en poljski poskus z gensko spremenjenimi rastlinami. Tudi zato je neuspeh pobude močno razjezil dr. Boruta Bohanca z Biotehniške fakultete. »Če bomo še naprej tako razmišljali, bomo kmalu mi šivali srajce Kitajcem.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.