Naša prihodnost na toplejšem planetu, 3. del

Pet stopinj
Dobrodošli v popolnoma nov svet. Na tečajih ni več ledu, tropske gozdove so požrli požari, obalna mesta pa oceani ter morja. Človeško prebivalstvo se stiska na vedno manjših območjih, kjer je življenje še znosno. Zaradi izhlapevanja vode imamo močnejše monsune ter nevihte, ki sicer prinašajo vodo, a tudi uničujejo vse pred seboj. Puščave se širijo proti severu (na severni polobli) in jugu (na južni polobli). Na naši polobli se sušni pas razteza od Srednje in JV Amerike, celotnem, južne Evrope, zahodnega sahela in Etiopije, južne Indije, Indokitajskega polotoka, Koreje, Japonske pa vse do zahodnega Tihega Oceana. Številna ogromna mesta so zapuščena, ker so vse podzemne zaloge pitne vode pošle.
Ko bo prišlo do povišanja svetovne temperature za pet stopnj, se bodo ljudje selili v Kanado in Sibirijo, vendar vsaj slednjo bodo v poletnih obdobjih prizadele suše in potrebni bodo veliki gradbeni projekti, da bi zadržali vodo deževnico iz zimskih mesecev. Poleg tega se bodo po Sibiriji tudi najverjetneje širili požari. Treba je biti pozoren na dejstvo, da tu govorimo zgolj o naravnih stanjih in ne tudi o človeških faktorjih (vojne za preživetje, za energijo), ki bodo še oteževali naš obstoj. Zelo možno je, da bomo tisto malo, kar nam bo še ostalo, bliskovito hitro uničili v vojnah. To bo konec globalizacije in začetek prisiljene lokalizacije – t.i. pribežališčnih con. Organizacija Združenih narodov najbrž ne bo več obstajala, ljudstva in narodi se bodo morali znajti sami. Umrlo bo na milijone mogoče celo milijarde ljudi. Z Gajinega vidika bo planet ponovno poskušal vzpostaviti ravnotežje (Gaja – predstava o Zemlji kot živem organizmu; živem s tega vidika, da je sposobna samoobnove).

Čakajo nas pa tudi druge 'eksplozivne' nevarnosti. Paleontologi so v arktičnem pasu Kanade odkrili kosti aligatorja, živali, ki je tipična za subtropska področja. Fosil je star okoli 55 milijonov let (zgodnji eocen). Takoj so si zastavili vprašanje, kako je mogoče, da so lahko tovrstne živali takrat živele tako globoko na severu. Ob nadaljnjih paleontoloških odkritjih iz dobe zgodnjega eocena je prišlo do spoznave, da je bil takrat severni pol izjemno toplejši, kot je danes. V takratnih morjih je tako na primer prišlo do zelo velikih izumrtij živih bitij, ker je zaradi toplote morja prišlo do pomanjkanja kisika v vodi. Toda zakaj? Paleoklimatologi so ob preučevanju morskih tal nedavno ponudili hipotezo, da so se takrat zaradi ogrevanja planeta začele sproščati enormne količine metanhidrata (gre za ledu podobno spojino metana in vode, ki nastane pri izredno nizkih temperaturah in pod visokim pritiskom v morskih globinah). Tu gre za hipotezo, ki so jo nadaljnje raiskave potrdile. S sproščanjem metanhidrata so v obdobju zgodnjega eocena v ozračje vstopile kolosalne količine toplogrednega plina, kar je privedlo do hitrejšega segrevanja planeta. Drugi dejavnik, ki je k temu prispeval, so bili siloviti izbruhi vulkanov. To je bil svet, v katerem se je koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju nevarno zvišala, ekosistemi se hitro spreminjali, vladali so skrajni vremenski pojavi, povprečne temperature pa so se zvišale za okoli 5 stopinj. Čeprav se je pred 55 milijoni let v ozračje skupno sprostilo več ogljika, kot ga je do sedaj uspelo oddati človeku, pa je treba povedati, da ga danes oddajamo 30 krat hitreje, kot se je sproščal takrat. Sodeč po razmerju ogljikovih izotopov v kamninah iz tega obdobja smo že na pol poti do uničujočega vročinskega vala, ki je takrat doletel življenje na Zemlji. Življenje ob morskih obalah bo tako precej tvegano. Ko namreč zaloge metanhidrata privrejo na površje, pride do silovitih eksplozij, sproščanje plinov v morskem dnu pa lahko privede tudi do podmorskih zemeljskih plazov, ki posledično povzročijo cunamije. Znanstveniki so prišli do dokazov, da so se tovrstni cunamiji v preteklosti zgodili; eden od njih je pred okoli 8000 leti razdejal britansko otočje.

Šest stopinj

Izjemno težko je napovedati, kaj se bo dogajalo s človeštvom, če se bo planet segrel za šest stopinj, je pa zelo možno, da se bodo uresničila pričakovanja judovskih, muslimanskih ter krščanskih fanatikov glede sodnega dne. V tem primeru bi namreč človeštvu lahko grozilo izumrtje. Da bi lažje razumeli, kaj leži pred nami, nas avtor Mark Lynas vrne glogoko nazaj v Zemljino preteklost in sicer najprej v najdaljše izredno toplogredno obdobje, kredo, ki se je začela pred 144 milijoni let in trajala do 65 milijonov let. V tem obdobju se je tropski Atlantik segrel tudi do 42 stopinj in zaradi toplote morja so po svetu divjali izrazito močnejši orkani od današnjih. Okoli ekvatorja se je raztezal širok vlažen pas, okoli njega pa so se razprostirala sušna ozemlja, ki so se nahajala na območjih današnje Afrike, Južne Amerike, juga ZDA in Evrope. Na naši polobli so v predelih srednje zemljepisne širine divjali številni siloviti požari. Koncentracija ogljikovega dioksida v zraku je bila tudi do šestkrat večja kot danes zaradi povečanega delovanja vulkanov, vendar je v kredi toplogredno segrevanje vsaj delno ublažila manjša Sončeva aktivnost. Takratno življenje na planetu si je milijone let močno prizadevalo znižati nivoje CO2 v zraku. Tako se je v kredi največ ogljika vezalo v ogromnih apnenčastih podvodnih ploščah v subtropskih območjih, kamor so se plast za plastjo nalagale drobne školjke. Te plošče, gre za prave apnenčaste bloke, se raztezajo tudi po več deset milijonov kvadratnih kilometrov plitvega morskega dna. Pri izločanju ogljika iz ozračja so veliko pripomogle tudi rastline; v gozdovih in močvirjih so nastajali veliki kupi šote, ki so se skozi čas spreminjali v premog. Del ogljika pa se je v obliki razpadajočih planktonskih ostankov posedal na morsko dno. Zaradi geoloških procesov se je včasih 'skuhal' in poniknil do globin, kjer se je zbiral – to je to, čemur pravimo nafta. Ves ta ogljik danes ponovno vračamo nazaj v ozračje in sicer tako hitro, da se temu velika večina živega sveta ne bo mogla prilagoditi in le malo ekosistmov bo preživelo prihajajoče 'obdobje sodnega dne'. Že sedaj se veliko znanstvenikov boji, da smo na pragu šestega množičnega izumrtja, ki jih je planet doživel.

Možno je, da življenje na Zemlji čaka takšno izumrtje, kot se je pripetilo pred 251 milijoni let ob koncu obdobja perm. Takrat je namreč prišlo do izrednega toplogrednega segrevanja, povprečne temperature so se v dokaj kratkem času (10.000 let ali manj) povišale za šest stopinj. Geologi, paleontologi in paleoklimatologi so ugotovili, da so tedaj s površja kopnega, ki je sicer prekipevalo od življenja, nenadoma izginile skoraj vse rastline. Ohranjena prst s konca perma je pokazala visoko stopnjo kemičnega preperevanja, kar kaže na kisli dež, torej na visoko koncentracijo CO2 v zraku. Gre za klasično povratno zanko – manj ko je rastlin, manj ogljikovega dioksida bodo absorbirale in svet bo še toplejši in še bolj strupen. Topla voda je nato zadušila vse tiste organizme, ki potrebujejo kisik za svoj obstoj. Zaradi vročih oceanov so nastajali orjaški (super)orkani, ki se jih ne da primerjati z današnjimi, dosegli so lahko cel severni tečaj in morda so celo večkrat obkrožili svet. Potem je sledila nova katastrofa. Na območju današnje Sibirije je prišlo do apokaliptičnega izbruha magme, ki je v več tisočletjih ustvarila nekajstometrske plasti in v ozračje sprostila milijarde ton CO2. Življenje na našem planetu je bilo tik pred popolnim izumrtjem, ko je najhujše šele sledilo; prišlo je namreč do sprostitve večine metana, ki je eksplodiral na morskem površju. K temu dodajmo še kopičenje strupenega vodikovega sulfida v mrtvih oceanih in morjih, na dnu katerih so gnili ostanki rastlin ter živali. In tako naprej in tako naprej. Permsko katastrofo je preživelo le pet odstotkov kopenskih in morskih vrst in življenje je, da se je spet približalo prejšnji biotski raznovrstnosti, potrebovalo kar 50 milijonov let! To pa je le 15 milijonov let manj, kolikor traja naša doba, doba sesalcev – kenozoik.

Post scriptum

Avtor Mark Lynas sicer na koncu zapiše, da ne verjame, da bi človeštvo ob podobni veliki katastrofi izumrlo zaradi prevelike želje ter sposobnosti po preživetju. Toda skorajda se ne gre za to, ali bi bili sposobni kaj takega preživeti ali ne; če bi takšno katastrofo povzročili in uničili malodane vse življenje okoli nas, potem bi si vsekakor zaslužili, da tudi mi – izumremo. Začenši s hipokritom Alom Gorom in njegovo ritolizniško estrado.