Zgrešenost pravičnosti - Mesičizmi po Janšizmih

Izjava hrvaškega predsednika, ki je zatrdil, da so med drugo svetovno vojno Istro vse do Trsta osvobodili hrvaški partizani in da bi morala biti Slovenija hvaležna, saj bi sicer "gledala na morje z oddaljenosti 20 kilometrov" je naletela na številne upravičene kritike, pa tudi povsem napačne interpretacije, ki so v celoti izkrivile pomen Mesićevih besed. Kje je torej pravi problem ? Je napačna zgolj Mesićeva izjava o hrvaški osvoboditvi Trsta ali tudi odgovor, ki je na Mesićevo izjavo sledil iz Slovenije ?

Zgrešenost “pravičnosti”

Kratek odgovor bi bil naslednji: res je, da je izjava Stipeta Mesića o osvoboditvi Trsta s strani hrvaških partizanov vsaj netočna (če ne še kaj več), toda prav tako je res, da je bilo mogoče tudi s strani Slovenije že v preteklosti slišati podobne izjave. To velja zlasti za namigovanje nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše, da je Hrvaška dobila Dalmacijo na račun Slovenije. Janša je septembra lani namreč dejal, da je bilo po drugi svetovni vojni vse hrvaško ozemlje, ki je bilo prej priključeno Italiji, vrnjeno Hrvaški, ceno delitve pa "smo takrat plačali samo Slovenci". Teza je znana, vendar so jo do tedaj ponavljali samo nekateri zgodovinarji in občasno Dimitrij Rupel, ne pa tudi kdo od relevantnih slovenskih predstavnikov. Janša je tedaj dejal še to: "Zato Slovenija vztraja, da se pri razrešitvi še vedno odprtega vprašanja meje na morju med Slovenijo in Hrvaško poleg stanja na dan 25. junija 1991 upošteva tudi načelo pravičnosti."

Janša je torej v bistvu že tedaj spomnil Hrvaško na “zgodovinski dolg” do Slovenije, oziroma na zgodovinsko dejstvo, da je bilo pri določitvi nove meje z Italijo upoštevano načelo, po katerem je moralo na eni strani meje ostati približno toliko “Jugoslovanov” kolikor je na drugi strani meje ostalo “Italijanov.” Toda težava je bila seveda v tem, da so na drugi strani meje, v vlogi “Jugoslovanov” Italiji ostali skoraj izključno Slovenci, medtem ko so bili veliki deli Istre, otokov in Kvarnerja pripojeni Hrvaški. Ker je bila v tistem času subjekt mednarodnega prava zgolj Jugoslavija, je bilo to načeloma prav, toda iz današnjega zornega kota se seveda marsikomu v Sloveniji takšna rešitev lahko upravičeno zdi krivična. Vendar so tudi to Janševo izjavo hrvaški mediji (razumljivo) sprejeli s prizadetostjo, kot poskus izstavljanja zakasnelih zgodovinskih računov. V enaki meri, kot je slovenska javnost sprejela Mesićevo izjavo, ki je v določeni meri tudi zapozneli odmev Janševe izjave o določanju meje z Italijo iz septembra lanskega leta in katere bistvo je opozarjanje na obstoj podobnega “zgodovinskega dolga” Slovenije do Hrvaške.

Težava s to vrsto argumentacije je po Mesićevi izjavi očitna. Če je v Mesićevi (in predhodni, podobni Janševi) izjavi res karkoli dobrega, potem je dobro predvsem to, da sta oba primera jasno pokazala absurdnost risanja mej ob pomoči takšnih in drugačnih “zgodovinskih” argumentov in prav tako absurdnost sklicevanja na nedoločeno in ohlapno načelo “pravičnosti”. S tem, ko je številnost hrvaških partizanov pri osvoboditvi Trsta Mesić postavil kot protiutež “zgodovinskim” in “pravičnim” zahtevam nekaterih slovenskih politikov in zgodovinarjev po meji je pokazal, da za uporabo zgodovinskih argumentov dejansko – ni meja. Kajti tudi “načelo pravičnosti” – to priznavajo tudi mednarodni pravniki – je že tako ali tako vsebovano v splošnih načelih mednarodnega prava, samo na temelju “pravičnosti” brez vsakršne vsebine pa tudi ni mogoče rešiti nobenega spora. Zato je ta slovenska taktika očitno obsojena na neuspeh. Stipetu Mesiću smo torej lahko hvaležni, ker je jasno pokazal, da s takšnim pristopom tudi nikoli ne bo mogoče rešiti vprašanja meje.

Mesićeva izjava po svoje tudi zelo dobra, v kolikor bi jo slovenski politiki znali interpretirati na pravi način. Kajti to, da so bili kvarnerski otoki “plačani” s Slovenci, ki so ostali v Italiji in to da so tudi hrvaški (in srbski, bosanski, črnogorski, makedonski itd.) partizani padali za osvoboditev Slovenije kaže na to, da so bili določeni uspehi in rezultati druge svetovne vojne pač skupni in nedeljivi. In to je argument več na strani Slovenije. Kajti Slovenija in Hrvaška sta se strinjali, da je osnova za razmejitev “stanje na dan 25.6.” In to je pomembno. Res je, da bi Slovenija v skladu z običajno uporabo členov Konvencije o morju težko dosegla, da bi celoten Piranski zaliv pripadel Sloveniji in še manj je verjetno, da bi z določili tega mednarodnega instrumenta lahko dosegla to, kar je imela v SFRJ – stik teritorijalnih in mednarodnih voda. Toda to pravzaprav ni pomembno. Slovenija in Hrvaška se ob osamosvojitvi nista obvezali, da bosta mejo na morju določili v skladu z omenjeno konvencijo. Odločili sta se zgolj spoštovati “stanje” z dne 25.junija. V kolikor temelj za razmejitev ostane “stanje” na dan 25. junija, je pač potrebno uskladiti meje tako, da bo istočasno zadoščeno tudi kriteriju “statusa quo” oziroma načelu “uti possidetis juris”, kot je to ob svojem prvem obisku v Zagrebu jasno povedal slovenski predsednik Danilo Türk, se pravi na načelu, ki ga je Medržavno sodišče v Haagu kot temelj za razmejitve novih držav določilo že v znamenitem sporu Mali - Burkina Faso.

Kljub temu pa ima Mesićeva izjava tudi nekaj slabih strani. Ne le, da je znova razburkala strasti, ker je izničila vlogo ne zglj slovenskih partizanov in tudi pripadnikov odpora znotraj Trsta, pač pa tudi zato, ker je Mesićeva izjava, vsaj kar se števila hrvaških partizanov tiče, vsaj deloma zavajajoča. Res je, da so bili v 4. Jugoslovanski armadi, ki je osvobodila Trst številni Hrvati. Po podatkih hrvaških virov naj bi jih bilo od 65 do 68 odstotkov, podobne odstotke (60 odstotkov) pa navaja tudi slovenski zgodovinar Jože Pirjevec. Toda tudi v hrvaški javnosti so že potekale zanimive razprave, ki jih potrjujejo tudi številni zgodovinski viri, in iz katerih je jasno, da so bili številni “hrvaški partizani” pravzaprav Srbi, saj je večina Hrvatov v začetku vojne podpirala vodstvo kvislinške NDH. Število hrvaških partizanov je bilo majhno predvsem v začetku vojne. Celo poveljniški kader 4. armade JA, ki je osvojila Trst so večinoma sestavljali Srbi. Njen poveljnik je bil Petar Drapšin, španski borec, general in kasneje narodni heroj Jugoslavije. Rojen je bil v vasi Turija blizu Srbobrana v preprosti kmečki družini in je bil po poreklu Srb. V partizanih pa je že imel čin kapetana španske republikanske armade, podobno kot Peko Dapčević, Kosta Nađ, Ivan Gošnjak, Franc Rozman Stane in mnogi drugi poveljniki. Njegov namestnik je bil Pavle Jakšić, politični komesar pa je bil polkovnik Boško Šiljegović.

Srbska večina hrvaških partizanov

Mesić je prav tako zanemaril dejstvo, da so partizansko gibanje na Hrvaškem prav zaradi obstoja NDH organizirali in vodili praviloma pripadniki srbske nacionalnosti. Partizansko gibanje na območju NDH je bilo zelo omejeno in se je nanašalo na zgolj nekaj osvobojenih področij Korduna in Like, ki ga je pogojno obvladoval srbski živelj vključen v partizansko gibanje in v glavnem slovenski partizani na področju Kalnika, Gorskega kotarja in Istre. Šele pomladi leta 1945 začnejo iz smeri Dalmacije proti Istri prodirati mešane partizanske enote združene v 4. jugoslovansko armado, med katerimi je tudi številčne prekomorske brigade, v katerih so številčno prevladovali Slovenci, oborožene s težkim topništvom in tanki. Slovenske tankovske enote so se še posebej izkazale, ob osvoboditvi hrvaškega (večinoma s Srbi naseljenega) Knina.

Do kapitulacije Italije je bila po dokumentih, nastalih v vojni v nacionalna sestava divizij na Hrvaškem takšna, da je bilo v partizanskih enotah Liki 96 odstotkov Srbov, v Baniji 92 odstotkov Srbov, na Kordunu 95 odstotkov Srbov, v Slavojiji pa 85 odstotkov Srbov. Srbi so bili velika večina v hrvaških partizanskih enotah vse do konca leta 1943. Nato se položaj spremeni po kapitulaciji Italije, ko se poveča priliv hrvaških borcev. Po Titovih podatkih je bilo v začetku leta 1944 v partizanskih enotah po vsej osvobojeni Jugoslaviji 44 odstotkov Srbov , 30 odstotkov Hrvatov, 10 odstotkov Slovencev, ostalo število borcev pa so sestavljali pripadniki drugih narodov, tudi mobiliziranih Albancev in Makedoncev, ki so prav tako sodelovali pri osvobajanju Trsta. Glede na to je morda res, da je bilo v bojih pri Trstu v 4. armadi večina borcev Hrvatov (predvsem iz Dalmacije in Istre) toda prav tako je res, da so ostale dele okupirane Hrvaške osvobajali večinoma pripadniki drugih narodov, predvsem Srbi. V dveh od štirih jugoslovanskih armadah je bila večina borcev srbske nacionalnosti, v tretji je bilo največ, vendar ne več kot polovica hrvaških borcev, večina hrvaških borcev (po nacionalnosti) pa je bila zgolj v 4. armadi. Skupaj je bilo to torej v štirih jugoslovanskih armadah okoli 212 000 vojakov, za fronto pa je delovalo še okoli 110 000 borcev iz Hrvaške in okoli 40 000 borcev iz Slovenije. In če so hrvaški partizani osvobajali “slovenski” Trst (ki na koncu sploh ni pripadel Sloveniji) so zato slovenski, srbski, črnogorski in drugi partizani osvobajali ustaško Hrvaško - ki je ostala del današnje Hrvaške. Prav zato je Mesićevo preštevanje borcev po nacionalnem ključu – enako kot je bilo Janševo izstavljanje zapoznelih računov Hrvaški – neetično in zgrešeno. Če ne bi bilo ostalih, predvsem srbskih in slovenskih, predvsem pa jugoslovanskih partizanov, bi Mesić na ravnice celinske Hrvaške lahko gledal zgolj s kakšnega več sto kilometrov oddaljenega, neobljudenega otočka.