Ziherl in politika

Ni mi čisto jasno, kaj je hotel z odprtim pismom doseči dr. Ziherl in zakaj se je sploh spustil v početje,v katerem je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Ziherl je zašel na teren, ki ga očitno ne obvlada dovolj, Pahor pa mu je z včerajšnjim javnim odgovorom dal lekcijo iz osnov politike in javnega komuniciranja. Namreč, uspelo mu je utrditi vtis, da je idealist v politiki, človek, ki zna in zmore presegati razlike, medtem ko njegovi politični tekmeci, celo v vrstah skupne koalicije, tega ne zmorejo. Pahor na volitvah ni zmagal zato, ker bi bil vrhunski politični menedžer in dober organizator, pač pa zato, ker zna komunicirati z javnostjo, naveličano neprestanega izključevanja in vkopavanja v ideološke jarke.
Slavko Ziherl je nesporno mož mnogih talentov, politični med njimi gotovo ni pri vrhu. V tem je bržkone tudi bistvo njegovega problema, v dojemanju in ločevanju med javnim in (dnevno) političnim delovanjem. Ziherl je namreč aktiven politik, kakorkoli že sicer zasebno razmišlja o sebi. Ko je postal podpredsednik LDS, je vstopil v svet, v katerem veljajo drugačna pravila kot pa za javne intelektualce, ki niso strankarsko vezani, kaj šele, da bi bili visoki strankarski funkcionarji. Takšna vloga je razmeroma udobna, saj omogoča kritiko, ne da bi pri tem moral ponujati konkretne rešitve in jih tudi uresničevati. Ziherlove težave pri razumevanju teh razlik nazorno ilustrira njegovo delo državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje, ki se mu je odrekel, še preden je položaj sploh prevzel. Interpretacija, da je odstopil iz načelnih razlogov, zaradi imenovanja Dimitrija Rupla v Pahorjev kabinet, je bila priročna, a ne povsem prepričljiva, saj je Ziherl pogosto kritiziral razmere v slovenskem zdravstvu, še zlasti psihiatriji. Zdaj, ko je dobil priložnost, da jih pomaga spreminjati na boljše, se je umaknil. Iz načelnih razlogov? Pri najboljši volji ne vidim povsem jasno, kje je tu načelnost. Z ministrom Borutom Miklavčičem je zdravstvo dobilo človeka, ki stvari pozna, hkrati pa ima tudi dovolj energije in volje, da jih začne spreminjati. Zakaj torej skočiti z voza, še preden je sploh krenil, sploh če je naravnan v pravo smer?
Enake težave imam z razumevanjem Ziherlovega odprtega pisma, ki ga je naslovil na premiera. Je res pričakoval, da bo Pahor zaradi njegovega pisanja »spregledal« in skrušeno odstopil od sodelovanja z Janšo? Lahko razumem, da je hotel z javnim pismom predvsem dokazati svojo vlogo kritičnega in neodvisnega intelektualca, ki se distancira od Pahorjeve politike. Vendar, če bi bil dosleden in načelen, bi ob koncu pisma sporočil, da se umika iz aktivne politike, saj je kot podpredsednik vladne stranke njen neločljivi del. Rudi Moge, njegov strankarski tovariš, je pred dnevi storil ravno to. Izstopil je iz LDS, ker se ne more strinjati s politiko vlade, katere del je tudi njegova dolgoletna stranka. Pri Ziherlu je zato najbolj problematična ravno pomanjkljiva samorefleksija: sklicevanje na načelnost in doslednost in hkratni odmik od teh načel.
Vsebinsko gledano se je sicer mogoče z večjim delom Ziherlovih kritik Pahorja strinjati, zlasti glede pretiranega naslanjanja na opozicijsko SDS, ki že meji na slogaštvo in izmikanje odgovornosti za vladanje. Tudi drugi očitki so vredni premisleka, vendar naj jih koalicijski partnerji rešujejo drugače, s trdnimi dogovori za zaprtimi vrati, ki naj se jih potem dosledno držijo, ne pa z javnim dopisovanjem, ki Janezu Janši utira pot za ponovni prevzem oblasti vsaj toliko, kot nekonsistentnost Pahorjeve politike.