Revolucija in revolucije, večna tema!

Še pred volitvami 1990 je na mariborskem kongresu Slovenske demokratske zveze učitelj iz okolice Ljubljane zahteval, da stranka v program zapiše, da se bori za trajno prepoved besede »revolucija«. Predsednik stranke (katere zelo ugledna članica je bila takrat dr. Spomenka Hribar), sam nepozabni dr. Dimitrij Rupel, je nekaj časa potrpežljivo razlagal, da stranka tega ne more narediti, potem pa vzrojil, da politična stranka pač ne more prepovedovati določenih besed. Učitelj, zagnan aktivist, je takoj izstopil iz stranke. Takrat sem zaslutil, da se bo beseda »revolucija« še kdaj vrnila. Dvajset let kasneje dr. Spomenka Hribar kliče na pomoč člane Zveze borcev, pravi: »čas je, da se osvobodimo« in meni, da se je potrebno preprosto odreči vsem revolucionarnim početjem iz časa druge svetovne in naslednjih petinštirideset let. Temu, kar si naredil, se po mojem mnenju težko odrečeš. Posebno, če vsega tega nisi storil ravno sam, ampak v teku kolektivnih prizadevanj. Besedi »komunistična revolucija« se pa tako ali tako niti Spomenka Hribar danes ne more izogniti.
Desetletja dolgo sem poslušal o »komunistični«, kasneje pa »socialistični« revoluciji. Navadil sem se, da si marsikdo želi revolucijo po svojem okusu in da zato marsikdo dvomi v takšno ali drugačno revolucijo. »Francoska revolucija«, »sovjetska revolucija«, »kitajska revolucija«. V nacističnih knjigah sem zasledil, da je tudi Hitler svoja prizadevanja na začetku imenoval »nacionalsocialistična revolucija«, preden se spomnil, da mu ta izraz morda ne koristi dovolj. Prebiral sem debele nemške zgodovine, obsedene od problemov francoske revolucije in Napoleona in njegovih vojn. Prebral sem francosko knjigo o francoski revoluciji v dveh delih po tisoč dvesto strani, na drobno so nanizali podrobnosti in opise resničnih dogodkov. Revolucija je nasilen poskus nekega sloja, ki ne odloča o državnem proračunu, da bi ga iztrgal iz rok drugega sloja, ki o državnem proračunu nenehno odloča. Odloča navadno tisti sloj, ki ima denar. Denar ima tisti, ki ima premoženje. Zato so revolucije vedno povezane z nacionalizacijami, ker pa si tisti, ki kaj ima, tega ne pusti vzeti, tako dobimo vedno tudi kontra-revolucije. Včasih po dolgih letih sledijo denacionalizacije, ki pa spet povzročajo težave in nepravilnosti. Revolucijo lahko ustavijo in razvodenijo reforme. Ustava in parlamentarna demokracija bi naj preprečila revolucije in z njimi povezane vojne.
Danes imamo v Sloveniji sistem, ki je omogočil menedžerjem, da s pomočjo bančnih kreditov kupijo ogromna podjetja. Danes, v času krize, si javno mnenje vedno bolj prizadeva, da bi teh kreditov banke ne obnavljale, pa da bi »tajkunom« podjetja vzeli. Če je to revolucija ali kontra-revolucija bomo zvedeli, ko bodo novinarji uspeli odkriti, katere stranke in kateri politiki vladajo bankam in gospodarstvu, dokler tega ne vemo, lahko brezposelni delavci zgolj stavkajo ali demonstrirajo, pravo nasilje z elementi vojne pa se nima kam usmeriti. V Sloveniji se seveda vsakdo lahko protestno razstreli, ampak na katerem naslovu vendar? Prišli smo do jedra: za revolucijo je potrebna industrijska proizvodnja časopisov, ki omogoča, da novinarji pišejo v visokih nakladah in nizke cene časopisov, da delavci zaslužijo dovolj, da si lahko celo kupujejo več časopisov hkrati, morda celo »Mladino«!
Dr.Spomenka Hribar je lahko mirna: revolucija je vedno rezervirana za najmočnejše države, za velesile in za glavna mesta teh držav. In še to samo pod pogojem, da je vsaj nekaj, če že ne dovolj, svobode tiska. V manjših državah se ljudje tolažijo z raznimi nadomestki za časopise in tudi z nadomestki za revolucije. Ljudje se zadovoljijo z rumenim tiskom in morebiti služenjem eni, dvema, trem tujim revolucijam hkrati in kdaj pa kdaj z nekaj medsebojnega pobijanja. Jugoslavija je razpadla ob neverjetno živahni, vendar preveč plehki žurnalistični dejavnosti. Zato je prišlo do številnih neutemeljenih vojn, ciljev, ki jih revolucije v močnih državah vsaj kdaj pa kdaj dosežejo, v manjših državah kljub še tako odvratnemu nasilju pravzaprav ne moremo pričakovati. Manjše kot so države, bolj nenavadno in manj učinkovito utegne biti revolucionarno nasilje. Možnosti za razvoj revolucije v Evropski uniji so podobno pičle kot v Severni Koreji.