Neresnična vojna

Praznovanje razglasitve slovenske samostojnosti je tudi tokrat minilo kot ponavadi, predvsem pa z omenjanjem slovenske polnoletnosti. Na to je opozoril tudi slovenski predsednik dr. Danilo Türk v svojem slavnostnem govoru na Trgu republike v Ljubljani, kjer je bila 25. junija leta 1991 tudi razglašena slovenska samostojnost. “Danes, po osemnajstih letih, smo na koncu pomembnega dela te poti. V človeškem življenju je osemnajsti rojstni dan tudi čas polnoletnosti. Polnoletnost mu prinaša nove odgovornosti in zahteva pravo mero zrelosti. V življenju države pa je primerjava s človeško polnoletnostjo primerna za premislek: Smo na koncu prehojene poti in na začetku neke druge, nove poti. S ponosom, pa tudi kritično se spominjamo prehojenega in z vso resnostjo razmišljamo o novem, “ je dejal slovenski predsednik.

Neobstoječa “desetdnevna vojna”

Kljub temu vsaj glede pogledov na slovensko poosamosvojitveno zgodovino ni bilo slišati kakšnih posebej novih spoznanj. Toda glede na častitljivo letnico in tudi zaradi opozorila predsednika o “novi odgovornosti” ki jo prinaša polnoletnost bi veljalo razmisliti vsaj o nekaterih splošno sprejetih resnicah, ki spremljajo vse proslave osamosvojitvi.

Predsednik države ja tako v svojem govoru večkrat uporabil besedo “vojna”, ko je opisoval dogajanje konec junija in v začetku junija leta 1991 v Sloveniji. Toda, ali je to res bila “desetdnevna vojna”? “Začetek naše poti je bil težaven. Soočeni smo bili z agresijo takratne jugoslovanske vojske in z dvomi v našo osamosvojitev, ki so prevladovali v skorajda vsej mednarodni skupnosti. Vendar smo našo državnost uspešno in hitro izbojevali tako na bojnem polju, kot tudi za pogajalsko mizo….Med vojno smo povsem zaupali vsem vam, ki ste v enotah manevrske strukture narodne zaščite, slovenske teritorialne obrambe in slovenske policije tvegali življenja,” je dejal predsednik Slovenije.

Znani stockholmski inštitut za raziskovanje miru (SIPRI) uporablja pri definiciji vojne naslednje, sicer v vojaški doktrini splošno sprejete kriterije. Po teh kriterijih so “spopadi nizke intenzivnosti tisti, v katerih skupno število padlih vojakov in drugih, ki so padli v boju ... ni večje od 1000, pri čemer jih v letu opazovanja ni padlo več kot 25.” SIPRI pozna tudi spopade srednje intenzivnosti. To so “tisti, v katerih je v letu opazovanja padlo več kot 25 vojakov in manj kot 1000 vojakov.” Na koncu lestvice imamo vojne. Vojne so “tisti spopadi visoke intenzivnosti, v katerih je bilo v konkretnem letu opazovanja ubitih več kot 1000 vojakov.” Poglejmo sedaj bolj natančno, kaj se je pred 18 leti pravzaprav dogajalo v Sloveniji. Je bila to res – “vojna”? Ker naj bi bilo v Sloveniji v času spopadov po razglasitvi neodvisnosti Slovenije ubirih 44 vojakov JLA, ranjenih ranjenih pa je bilo 187 in ker naj bi na slovenski strani po podatkih Mednarodnega rdečega križa padlo osem teritorialcev in štirje policisti (ter okoli 15 civilistov, med njimi večinoma voznikov tujih tovornjakov) je mogoče spopade v Sloveniji opisati le kot “spopade nizke intenzivnosti ali kot spopade “srednje intenzivnosti.” Vojne po mednarodnih vojaških standardih pa v Sloveniji preprosto ni bilo, saj je bilo več kot 10-krat premalo mrtvih. To seveda ne pomeni, da bi si Slovenija morala prizadevati za več žrtev, zato da bi lahko danes govorili o vojni. Nasprotno. Škoda je, da se Slovenija ni osamosvojila brez smrtnih žrtev. Do tega je prišlo zaradi spleta okoliščin. Toda na koncu tega procesa nikoli ni prišlo do vojne, pač pa do spopadov. Spopadov, prekinjenimi s pogajanji, ki so jim sledili novi spopadi, v katerih je JLA imela – med drugim – tudi jasna navodila, da ne sme kršiti mednarodnih konvencij. In se je teh pravil tudi držala, predvsem pa proti Sloveniji s tem, ko se je odpravila da “zavaruje meje” ni sprožila vsesplošne vojne. Predsednik države torej ni govoril resnice. Izrekel je neresnico, ki pa jo hkrati ni mogoče izenačiti z zavestno lažjo. Gre za neresnico, ki je del splošno sprejetega slovenskega mita. Zmaga in osamosvojitev Slovenije morda zaradi neresnice o vojni tistim, ki pri njej vztrajajo izgledata večji in pomembnejši. Osamosvojitev, ki je bila kronana z vojaško zmago se očitno mnogim še zmeraj zdi lepša in pomembnejša, kot pa bi bila osamosvojitve brez vojne. V tem smislu je Slovenija morda bliže Balkanu, kot bi to marsikdo želel priznati, vsekakor pa vztrajanje pri “vojni” ki se ne more primerjati s pravimi vojnami, ki so se začele takoj po slovenski osamosvojitvi Slovenije južno od nas. Morda se v tem pretiravanju z “vojno” skriva tudi nekaj slabe vesti; ni potrebno pozabiti, da je zadnji ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmerman Sloveniji očital egoizem. S trditvijo, da je tudi prinas bila “vojna”, da smo torej tudi v Sloveniji doživeli vse tisto kar je prizadelo ostale žrtve “agresije” (razen Makedonije) pravzaprav vsi “isti.”

Druga običajna zmota, ki se redno pojavlja 25. junija je prepričanje, da je samostojna Slovenija nastala že zgolj z razglasitvijo neodvisnosti 25. junija leta 1991 ter da je JLA s tem datumom avtomatsko postala “tuja vojska.” Prav zaradi tega so slovenska sodišča po osamosvojitvi tudi preganjala številne pripadnike JLA, ki so jim tožilci neupravičeno očitali službovanje v “tuji vojski”, zaradi obtožbe o “agresiji” ki je mednarodni pojem in ne velja za mednarodno pravo pa so jim na podlagi odloka Peterletove vlade tudi odvzemali zaslužene pokojnine.

Prava osamosvojitev šele 8. oktobra 1991

V enajstem mnenju Badinterjeve komisije, ki je svoje mnenje podala 11. januarja 1992, je namreč zapisano, da gre v primeru SFRJ “na eni strani gre za razpad države… po drugi strani pa razpad SFRJ … ni posledica sporazuma med stranmi, temveč proces razkroja, ki se je podaljšal na določeno časovno obdobje in za katerega je Komisija ugotovila, da se je pričel 29. novembra 1991 …« Brionska deklaracija je osamosvojitev odločila do 5. oktobra leta 1991. Badinterjeva komisija je tedaj ocenila tako: “S tem datumom sta obe Republiki dokončno prekinili vse vezi z organi SFRJ in si s stališča mednarodnega prava pridobili status suverenih držav. Torej si velja zapomniti 8. oktober 1991 kot dan, ko sta ti državi prevzeli nasledstvo,« pri čemer je bila “Arbitražna komisija mnenja: - da so datumi, ko so države, ki so izšle iz nekdanje SFRJ, le-to nasledile, naslednji: - 8. oktober 1991 za Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo …«

Zanimivo je, da se s tem mnenjem ni strinjalo slovensko Vrhovno sodišče, kljub velikemu pomenu, ki ga Slovenija sicer pripisuje mnenjem Badinterjeve komisije. V svoji sodbi VS01769 je namreč Vrhovno sodišče Slovenije zatrdilo, da »stališče te komisije ni pravni vir … saj se zatrjevana ugotovitev te komisije nanaša na razlago pomena razglasitve neodvisnosti RS za proces razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodnopravnega subjekta in s tem na vprašanje mednarodnopravnega nasledstva bivše SFRJ, ne pa na sam postopek osamosvajanja RS« Toda takšnemu stališču Vrhovnega sodišča (VS) je možno pritrditi le v kolikor Badinterjevo komisijo izvzamemo iz okvirov njenega delovanja in jo razumemo kot arbitražno komisijo za izdajo svetovalnih mnenj. Toda Badinterjeva komisija je pri svojih mnenjih dejansko uporabila veljavno mednarodno pravo. Tudi Višji javni tožilec Pavel Dolenc je bil še februarja 1992 mnenja, da je »treba ...upoštevati, da ob razglasitvi samostojnosti R Slovenije vsi odnosi z bivšo SFRJ niso bili razčiščeni, tako tudi status JLA v Sloveniji ni bil definiran, vsaj ne eksplicitno v tem smislu, da je SFRJ tuja država in JLA tuja oborožena sila. S temeljno ustavno listino je bila R Slovenija sicer razglašena za samostojno državo, vendar pa ni takoj in v celoti prevzela vseh pravic in dolžnosti, ki jih je izvrševala federacija …Osamosvajanje RS je proces, ki ni bil popolnoma končan niti s pretekom Brionskega moratorija (monetarno področje, zunanje trgovinsko področje, kontrola zračnega prostora, državljanstvo), ker niso bile vzpostavljene vse funkcije Slovenije kot suverene države z efektivno oblastjo na vseh področjih.«

Vsekakor pa ni dvoma o tem, kaj se je zgodilo in kdo je zmagal. Kot poudarjajo analitiki CIA je imela leta 1991 JLA “ogromno prednost v težki opremi – tankih, oklepnih vozilih, artileriji in letalstvu”, kljub temu pa “to ni bila sila, potrebna za dodeljeno misijo” “JLA je bila zamišljena, zgrajena in urjena za bojevanje v mobilni vojni, vpletajoč zadrževalne akcije proti močnejšemu nasprotniku, ob podpori prebivalstva … Polom JLA je bil v pričakovanju, da bo obkoljena in prikrajšana za mobilnost. Njene oklepne kolone so postale malo več kot premične tarče, …Armadna zračna sila je dokazala skoraj popolno neučinkovitost, če je nameravala podpirati kopensko silo JLA v taktičnih operacijah. Ni imela ne tipa municije in ne zadostnega urjenja za zahtevano učinkovito podporo napredujočih enot JLA, vpletenih v bližinske boje s slovensko lahko pehoto, borečo se iza kritja.«