Obletnica Kosovske bitke

Gazimestan, 28. junija leta 1989. Do koder seže oko, nepregledna množica, evforija. Spusti se helikopter, iz njega stopi Slobodan Milošević. Na 600. obletnico zgodovinskega poraza, ki so ga Srbi doživeli proti Turkom na Kosovem polju, pred milijonsko množico izjavi, da je Srbija prvič v zgodovini spet enotna. In napove: »Smo pred bitkami, ki se ne bodo bile z orožjem, čeravno tudi te še niso izključene.« Ta proslava, na kateri naj bi se zbralo več kot milijon ljudi, je po eni strani označila vrhunec moči avtoritarnega srbskega predsednika, po drugi strani pa je še dodatno razvnela odpor kosovskih Albancev proti ukinjanju avtonomije in vplivala na to, da so tudi druge republike nekdanje SFRJ krenile po poti osamosvajanja. V Srbiji se je “zgodilo ljudstvo”, toda kmalu zatem so – prav zato, ker so bili namesto demokratičnih metod ali iskanja kompromisov uporabljeni populistične metode – sledili novi spopadi in razočaranja.

Zaplet z venci

Te dni tako mineva točno dve desetletji od trenutka, ko se je Slobodan Milošević s helikopterjem spustil na Kosovo polje, na proslavo 600-letnice bitke med srbsko in turško vojsko, v kateri so Srbi utrpeli resen poraz. O tem, kako velike napetosti je ta proslava sprožala že preden je do nje sploh prišlo, razkrivajo tudi dnevniški zapiski Borisava Jovića, nekdanjega srbskega člana predsedstva SFRJ. Takratni predsednik predsedstva Janez Drnovšek  se je namreč šele po nekaj pogovorih z njim odločil, da odide na Kosovo polje, kjer je v imenu federacije položil venec na spomenik kosovskim junakom. »Drnovšek me obvešča, da bo 28. t.m. prišel na Kosovo. Šel bo, pravi on, tudi Janez Stanovnik. Strah ga je samo, da Slobodan v svojem govoru ne prizadene Slovenije in jih spravi v neugoden položaj. Rečem mu, da je lahko prepričan v korektnost, nismo mi nekulturni tako, kot si nas oni predstavljajo, da bi jih pozvali v goste ter jim nato klevetali mater. Če bomo razpravljali - bomo to storili ob drugi, ne pa tej svečani priložnosti,« je zapisal Jović. Nato v svojih dnevniških zapisih poroča tudi o zapletu, ki se je zgodil pred dvajsetimi leti, 28. junija zjutraj. »Osem zjutraj. Pripravljamo se, da odidemo na Gazimestan. K meni pride Voja Vučičević, šef Protokola. Apelira, da vplivam na to, da se spremeni vrstni red polaganja vencev na Gazimestanu. Protokol Srbije je namreč predvidel: Srbija, Federacija, Armada. Prosi, da bi bila Federacija prva. Kličem Slobo, najdem ga doma. Pripravlja se na odhod na Kosovo. Noče niti slišati. Pravi mi: vprašaj jih, če bi Slovenci za svoj nacionalni praznik pristali na to, da ne bo najprej njihov venec. Kljub temu sem ga prepričal v kompromisno rešitev: da gredo vsi trije venci vzporedno, istočasno. Srbija v sredini, Federacija desno, Armada pa levo.« Proslava je minila brez zapletov – čeprav so Miloševiću, partijskemu voditelju, mnogi zamerili, da se v cerkvi v Gazimestanu ni poklonil kostem kneza Lazarja. Mnogi verni Srbi v tem vidijo tudi razlog za kasnejše nesreče.

Dvajset let po tem dogodku je položaj na Kosovem polju precej drugačen. Federacije in armade ni več, Kosovo pa je razglasilo neodvisnost. Gazimestan je danes “zaščitena cona”, obkrožena z oklepnimi vozili slovaške vojske in velikimi koluti bodeče žice.
Milošević, ki se je z neba spuščal na zemljo, je pred dvajsetimi leti na simboličen način podčrtal pomen srbskega boja “za carstvo nebeško”. Mnogi so mu tedaj verjeli, da bo s svojo politiko uspel in da bo na Kosovo prinesel pravičnost in mir. Imel je podporo cerkve in najpomembnejših intelektualcev. Srbom in Črnogorcem, ki so se znašli pod pritiski albanske večine je poskusil pomagati z mehanizmi partijske države – izključitvami in zapori za partijske in druge disidente, prepovedmi javnega zbiranja, ostrim kaznovanjem zaradi verbalnega delikta in pritiski na cele družine. Ko se je na koncu odločil še za ukinitev avtonomije je sledil upor albanskih rudarjev v Starem trgu. Tri leta kasneje je država razpadla. Albanci so se najprej upirali z mirnimi metodami, toda kmalu zatem so radikalnejši zagovorniki odpora ob pomoči z zahoda prevzeli pobudo iz rok albanskega voditelja Ibrahima Rugove. Sledili so napadi na vojake in policiste, srbske povračilne akcije, spirala nasilja pa se je končala leta 1999 z vojaško operacijo zveze NATO proti ZRJ.


Spomenik Aleksandra Deroka, ki so ga na Kosovem polju postavili po vzoru na stolp iz srednjega mesta, je bil postavljen prav na mestu, kjer naj bi leta 1389 potekala usodna bitka. Takoj po prihodu Kforja je bil stolp miniran. Poškodovane so stopnice in napis na stolpu. Danes Kfor v okolici Gazimestana gradi nekakšno utrdbo, srbske skupnosti v Gračanici in drugih naseljih pa lahko v svojih getih preživijo samo ob pomoči zaščite, ki jo nudi Kfor. Na pogajanjih na Dunaju so srbski pogajalci zahtevali, da kompleks okoli Gazimestana dobi status občine. Predlog ni bil sprejet, vendar je v Ahtisaarijevem načrtu področje kljub temu postalo nekakšna “zaščitena cona”.
Danes predvsem kosovski Albanci ne ozirajoč se na določila Ahtisaarijevega načrta še naprej gradijo različne objekte na področju tega kulturnega spomenika. Srbov na Kosovu skorajda več ni, vračanje beguncev pa je manjše od statistične napake – lani naj bi se jih vrnilo 137. Nekajkrat več jih je medtem s Kosova odšlo. Albanci, ki so bili nekoč ogrožena manjšina, so danes v vlogi vladajoče večine. Ob podpori zahodnih držav in z zaščito, ki jo nudi Kfor mirno gradijo svojo državo, ki so jo razglasili enostransko, s svojo politiko izključevanja do srbske in drugih manjšin ter z vztrajanjem pri maksimalnih zahtevah pa znova dokazujejo, da se iz srbskih napak niso naučili – prav ničesar. Dragan Janković, eden od prebivalcev Gračanice, ki se dobro spominja preteklosti, je v izjavi za časnik Politika tako primerjal preteklost in sedanjost ter hkrati napovedal prihodnost. “Nekoč je bila, tako rekoč, nekakšna svoboda. Lahko smo se gibali, sedaj smo v mraku. Pred dvajsetimi leti nismo doumeli neke osnovne stvari, mi smo naredili napake in zato moramo biti v mraku. Imeli smo napačno politiko do sveta, do praznika, do življenja. Sedaj moramo čakati na albanske napake.”