Erotika za narod

Pred dvajsetimi leti smo na slovenskih kioskih uzrli publikacijo s smešnim imenom Vroči Kaj. Na začetku je bil Vroči Kaj še dokaj mehak in previden, s časom pa vedno trši. Izhajal je kot dvomesečnik, slovensko javnost pa je razburil šele z osmo številko, ko se je na barvni naslovnici prvič pojavila necenzurirana felacija. V barvah. Utrgal se je plaz polemik, a Vroči Kaj se je še naprej dobro prodajal - še bolje, bi lahko rekli, le da so bile naslovnice v bodoče bolj diskretne. »To so bili zlati časi,« je za Mladino povedala Asja Matjaž, takratna urednica Vročega Kaja. »Zaradi strašanskega zanimanja smo natisnili tudi srbohrvaško verzijo Vročega Kaja in ga, skupaj s slovensko izdajo, po Jugoslaviji prodali 600.000 izvodov. Prodajal se je za med.«

Pri časopisni hiši Večer so polni entuziazma leta 1989 v sodelovanju s švedskim Studiem 7 izdali še barvno luksuzno revijo Kaj Special ter takoj za njo še Playstar, nekakšen švedski Playboy, ki pa sta po kakem letu izhajanja izginila s kioskov. Zakaj? Ker sta kmalu za tem prišla Lojze Peterle in Demos in z njima davki na drugačne poglede na seks. Pornografske revije so že v izhodišču obdavčili s 50 odstotnim prometnim davkom, kar je po Playstaru pokopalo še Kaj Special. Playstar je sicer propadel zaradi takratne finančne situacije: tiskali so ga zunaj in ko so v Beogradu omejili gospodarjenje z devizami, so Švedi rekli adijo.

Slovenske porno založnike je takrat najbolj zrevoltiralo dejstvo, da so absurdno visoko obdavčili le domače izdaje, medtem ko so se tiste iz ostalih republik mirno prodajale naprej. Iz zagrebške smeri so po vzoru Vjesnikove Erotike, ki je leta 1984 kot "vodilna jugoslovanska revija za kulturo ljubezni" z naklado 450.000 kosov odigrala pomembnejšo vlogo pri vpeljevanju pornografije na jugoslovanski trg, udarili še Eros, Eros 69, Super Erotika in Sex Club. Najpomembnejše dopolnilo je bila Sexy Erotika, ki je izšla junija 1989 in je predstavljala prvo hardcore revijo na jugoslovanskem trgu. Naklada: 200.000 izvodov. Sexy Erotika je izšla trinajstkrat, tako kot yu-verzija Miltonovega Privatea, ki ga je urejal Peter Lovšin, izdajal pa Delov TOZD Revije. Enkrat samkrat se je pojavila tudi Erotika M, namenjena moški homoseksualni publiki. S Hrvaške so v Slovenijo začele prihajati še luksuzne revije nemške firme Silwa iz Essna, ki sodijo med fetiše tovrstne produkcije. "Izdanje za Jugoslaviju" pa se zaradi previsokih cen žal ni obdržalo.

No, dejansko je Slovenija pornografijo potihem legalizirala že leta 1986. V ljubljanskem kinu Sloga (zdaj Kinodvor), ki so ga slavnostno obnovili štiri leta prej, se je prvič v zgodovini Jugoslavije na javnem mestu zavrtel trdi pornografski film Strasti, ki si ga je v dobrih petih mesecih samo v Sloveniji ogledalo več kot 100.000 gledalcev. »Ne vojakov in gastarbajtarjev,« je v Mladini zapisal Bojan Baskar, »veliko urejene mladine, parov mladih in srednjih let, za katere lahko upravičeno dvomim, da so seksualno sestradani; veliko znancev in prijateljev, ki so omikani ljudje. In tudi sicer se mi zdi komično praznoverje seksologov, da je prevladujoč motiv gledanja porničev iskanje genitalnega vzburjenja.« Ki naj bi po ugotovitvah takratne Janine okrogle mize trajalo pri moškem še 48 ur po ogledu filma.