Študentsko delo

Študentsko delo je doživelo takšen razcvet, da mora mnenje o njem povedati celo finančni minister Mitja Gaspari. Teza, da študentje, ki delajo preko študentskih servisov, konkurirajo mladim, ki bi se lahko redno zaposlili, seveda drži. Drži tudi, da si država močno želi redno zaposlenih, ker ti plačujejo davke, vzdržujejo upravo, pa tudi zdravstveni sistem in upokojence. Vendar ne razumem, zakaj si država ne bi želela študentov, ki raztegnejo študij tja do štiridesetega leta in ves čas delajo preko študentskih servisov, saj ta način pomeni, da bodo morali delati vsaj do sedemdesetega ali celo osemdesetega leta, pa tudi, da bodo imeli izjemno majhne pokojnine. Če država ve, kaj bi bilo za posameznika najboljše, bi mu končno lahko to pravočasno povedala. Ker tudi vsak posameznik se mora na svoj način pravočasno odločiti, kaj bo zanj najboljše. Ni mi jasno, zakaj je tako mnogo študentov prepričanih, da se splača študirati in zakaj jih je toliko med njimi prepričanih, da se splača študirati tudi deset let in pod nenavadnimi pogoji, tako, da vsaj pol časa porabijo za priložnostna dela.
Ko proučujem podrobnosti, se mi zazdi, da tako redno zaposlene, kot študente in upokojence, predvsem ogroža mit o izobrazbi, s tem pa mit o redni zaposlitvi in visoki plači. Prepričanje, da bo nekdo, ki si je pridobil diplomo, magisterij, doktorat, številne reference z objavami v tujini, tudi zelo lepo zaslužil in tudi zares prišel do stalne, redne pozicije, načeloma seveda drži. Vendar, če študira devetdeset odstotkov vsake generacije in če se vsi ti študentje hočejo prebiti skozi zapletene kvalifikacije ob nenehnem študentskem delu in še dovolj mladi in pri zdravju, potem se ne smemo čuditi, če družba ne deluje ne vem kako uspešno. Se država sploh trudi, da bi njeno gospodarstvo bilo učinkovito? Tako kot finančni minister Mitja Gaspari sem tudi jaz prepričan, da je študirati deset let ob nenehnih priložnostnih delih prava potrata časa, energije in seveda zapravljanje denarja. Vendar država, kjer se podjetjem in ustanovam za priložnostna dela splača najemati študente preko študentskega servisa, se pač mora zavedati, da bo prišlo do še hujše sistemske napake: tisti, ko je za študenta delo edina možnost, da sploh študira, se lahko tisoči vpisujejo samo za to, da bi lahko nekaj delali. V trenutku, ko noben študent pravzaprav ni pretirano reden študent, se med študente lahko vrivajo vsi brezposelni, ki so dovolj mladi, da so vsaj za silo prepričljivi. Delavke Mure se pri petinštiridesetih (njihovo povprečje) ne morejo vpisati vsaka na svojo fakulteto in si potem iskati delo preko študentskega servisa in to ne ravno samo zato, ker so pač oddaljene od študijskih centrov.
Če je sistem naravnan tako, da se načeloma vsak študent trudi postati redno zaposlen in se vsak redno zaposlen trudi postati upokojenec z dovolj veliko pokojnino, je potem nenavadno, da mladi ljudje začnejo življenje kot popolnoma neredni študentje in popolna neredno zaposleni, hočem reči, kot več ali manj priložnostni študentje in več ali manj priložnostno zaposleni. Lahko torej pomislimo, da naj študentje, ta neredna in priložnostna bitja, zanesljivo vidijo v končanem študijo možnost, da bodo prišli do dobro plačanega dela za nedoločen čas in da bodo potem še uspeli delati in živeti dovolj dolgo, da se bodo srečno in ugodno upokojili?
Na slovenskem primeru je takoj jasno, da se prebivalstvo, ko gre za treniranje mladih generacij, zanaša na sumljive male fakultetne programe raztresene vse naokrog po podeželju, nikakor pa ne na velika, močna, uspešna, mednarodna podjetja. Vprašanje se glasi, ali si nekdo dvajsetih letih rednega dela ne more pridobiti enako ali več znanja in izkušenj kot nekdo, ki dvajset let neredno študira, vmes pa se preživlja z različnimi priložnostnimi deli preko študentskega servisa?
Dobimo vtis, da tisti, ki redno dela, pač ne more ob delu študirati in tega do njega tudi nihče ne pričakuje. Da pa nasprotno nekdo, ki neredno študira in obenem še neredno dela različna priložnostna dela in se povrhu še težko preživlja, nenadoma osvoji akademske naslove in postane strokovnjak. In to seveda vsi od njega pričakujemo.
Kaj torej država oziroma naša civilizacija od posameznika pričakuje? Da bo v času študija eksperimentator, nekakšen svoboden umetnik, pa četudi z olajšavo pri plačevanju prispevkov za pokojninsko dobo, potem pa se bo nekoč v srednjih letih nenadoma spremenil v tisto edino pravo, redno zaposleno in načrtno za pokojnino se boreče bitje? Med vsemi nasilnimi idejami o etiki in morali, s kakršnimi razmetavajo mediji, so prav gotovo najhujša družbena laž zahteve po idealizmu mladih, ki bi se naj desetletje in več ob priložnostnih študentskih delih borili za diplome, potem pa čimprej izpolnili vedno strožje pogoje za upokojevanje. Pri tem ne razumem, zakaj ne bi kdaj pa kdaj redno zaposleni opravljali, če bi seveda hoteli, preko servisov za redno zaposlene nekoliko bolje plačana priložnostna dela? Četudi bi morali za to vzeti neplačan dopust? Zakaj ne bi upokojenci kdaj pa kdaj lahko delali preko servisov za upokojence in za kaj končno ne bi vse področje dela na črno organizirali kot servis za legalizirano priložnostno delo na črno? Je ta država res tako neverjetno nerodna, da mora brezposeln biti brezposeln, redno zaposlen redno zaposlen, upokojence zgolj upokojenec in da so samo pravi študentje lahko še priložnostni delavci po drugačnih pravilih?