Granitne kocke

Pogled na ljubljansko ulico, kjer delavci v polkrogih zamenjujejo stare kocke z novimi, nam dokazuje, da župan misli na nas. Ko se izogibamo visokim ograjam, ki zakrivajo trge, po katerih smo še včeraj hodili, vemo, da nas želi župan presenetiti. Imeli smo celo dan brez avtomobilov. V ožjem središču mesta smo se sprehajali po cestiščih in enkrat doživljali, kakšen lep razgled imajo vsak običajen dan naši avtomobili s cestišča na pločnike, polne pešcev in kolesarjev. Vizija mesta brez avtomobilov je tista pika na i, ki mora ogreti srca volivcev.

Tudi vlada ne počiva. Vsaka vožnja po slovenskih avtocestah razkriva preusmeritve s pasu na pasu, vse zaradi obnavljanja cestišča in prekinjenih črt in košnje. Vendar na avtocesti ne zasledimo vizije sveta brez avtomobilov. Nasprotno. Vsaka vožnja v dveh strnjenih kolonah, ki se na koncu krčevito združujeta, nam dokazuje, kako trenutne razmere zahtevajo od vsakega posameznika, pa če se skriva v še tako mogočnem avtomobilu, da komu da prednost in ga spusti pred sebe, seveda pa tudi vabljivo možnost, da dokaže svojo premoč in da koga nikakor ne spusti pred sebe. V vsakem potovanju po avtocesti doživljam, kako se kolone delijo na hitre in počasne. Če ste se uvrstili v hitro kolono, ne boste kaj prej na cilju, ampak jezili se boste bistveno manj.

Kaj dela župan z volivci? Jezi nas in obenem tolaži. Kaj dela vlada? Res, da nas jezi, vendar nekoč v prihodnosti bomo vozili po čudovitih avtocestah in ta vizija nam mora biti v veselje. Med Ljubljano in Slovenijo ne more biti kakšne posebne razlike. Nasprotno, med Ljubljano in Slovenijo zveni ena sama harmonija. Ljubljana je ljubko baročno mestece, vredno obiska, Slovenija pa je ljubki in idilični del Evrope, poln turističnih atrakcij.

Pričakoval bi, da mi bo šestdeset slovenskih televizij vsak dan vsaj po nekaj ur poročali o polaganju granitnih kock, o postavljanju kovinskih ograj, o pleskanju fasad, o odpiranju novih krožišč. Še bolj pa o začasnih cestnih zaporah in novih asfaltnih prevlekah. Vendar ne: kadarkoli hočem videti vse prej našteto, zagledam delavce z napisi v rokah, ne zanima jih svet brez avtomobilov in ne zanima jih svet avtomobilskih kolon: hočejo delo in za to delo hočejo plačilo, ki jim bo omogočilo preživeti. Stavka pomeni, da delavci ustavijo proizvodnjo, da bi dobili večje plače. Brez proizvodnje ni izvoznih uspehov. Delavci nočejo stečajev in nočejo biti brezposelni. Vendar jim je prekipelo. Zato nadzorni sveti menjavajo vodstva podjetij in lastniki zamenjujejo nadzorne svete. Medtem ko župan Ljubljane zamenjuje stare zlizane kamnite kocke z novimi, vlada zamenjuje stare, že zelo zaskrbljene menedžerje z novimi, polnimi novega elana in novih vizij. Medtem vlada sprejema nujne ukrepe: menedžerjem je potrebno na novo obdavčiti plače, prav tako članom nadzornih svetov, vsak dan znova slišim po televiziji, da je potrebno »proučiti stanje naročil«. Če naročila so, bo vse v redu. Medtem ko menedžerji obljubljajo, da bodo rešili čim več delovnih mest, vlada in poslanci nenehno poizkušajo najti poceni menedžerje, zdravnike, sodnike in celo poceni upokojence. Če prav razumem, so delavci, ki delajo za državo prav poceni, če pa ti isti delavci ne delajo več, če so brezposelni, pa nenadoma postanejo izjemno dragi.

V Sloveniji smo prepričani samo v eno: da je potrebno prenavljati mestne ulice in popravljati avtoceste. Oboje samo dokazuje, kako so naši avtomobili zamenjali vse druge vrednote. Na štiri Slovence prideta nekaj več kot dva avtomobila. Prav tako v isti sapi opažamo, da Slovenci ne potrebujemo železnice. Ker dela izgubo. Ker ne prevaža dovolj tovorov, kaj šele dovolj potnikov. Zato bo najbrž morala kar v stečaj. Zakaj potem potrebujemo izhod na odprto morje?

Ko gledam lastnike delnic, pa potem še poslance, ministre in delavce, mi ni jasno, kdo se je odločil, da bomo imeli lepo urejena mesta, lepo popravljene avtoceste, nepopisno gnečo na parkiriščih in kolone na avtocestah, tisoče delavcev pa lepo peš pred tovarnami s tablami v rokah ali doma na čakanju. Je mogoče to izbiro izvesti s pomočjo zakonov, amandmajev in okroglih miz na televiziji? Ko sem te dni na sprehodu skozi Ljubljano opazoval, kaj se dogaja, sem se prestrašil, da bo Zoran Jankovič postal predsednik vlade in bomo spet imeli Ljubljano, kjer nihče ne bo menjaval granitnih kock.