Prodajna pot

Zoran Jankovič in Roman Jakič sta posegla na področje kulture. Nova Arena Stožice bo poleg nogometnih in košarkarskih tekem prirejala tudi koncerte. Kaj pomeni že sama misel, da nogometne in košarkarske tekme ne bodo dovolj za uspešno poslovanje? Nič drugega kot to, da je nogometaše in košarkarje nemogoče nenehno prodajati. Ene in druge je seveda vedno mogoče prodajati s pomočjo televizije: prenos tekme kupi dve sto držav in Stožicam in Ljubljani je sekira padla v med.

Težava nogometne in košarkarske reprezentance je vidna na primeru avstralske nogometne reprezentance, ki je sodelovala na prvi tekmi. Niso se prikazali vsi reprezentanti. Pa čeprav večinoma igrajo kar v Evropi. Pač pa so ob obeh tekmah nekaj misli povedali slovenski košarkarski in nogometni reprezentanti. Večinoma igrajo po evropskih klubih. Bili so navdušeni nad Areno. Upravičeno, obe dvorani sta sijajni prodajni poti. Kleč se skriva zelo blizu. Domnevam, da je kakšen evropski klub, ki ima enega ali več slovenskih igralcev in jih je za drag denar kupil in jih bogato plačuje, te igralce pripravljen posoditi za kvalifikacije za svetovno prvenstvo in za samo svetovno prvenstvo. Ampak, kaj če jih kdaj ne bo posodil? Kaj, če se bo kakšnemu klubu zazdelo, da je njegov nogometaš ali košarkar predragocen za tako zelo sijajno prodajno pot, ko sta to dvorani v Stožicah? Kaj če se bo sam nogometni ali košarkarski zvezdnik počutil preobremenjenega in izkoriščanega? Končno moramo povedati, da sta dvorani zgrajeni na izviren način, namreč tako, da podizvajalci mesece in celo leta niso bili plačani in da tudi delavci na gradbišču niso dobivali plač. Na primeru Hilde Tovšak, direktorice Vegrada, in seveda župana Ljubljane Zorana Jankoviča sklepam, da so, če hočeš v Sloveniji kaj zgraditi, poleg izjemnega poguma potrebni izjemni prijemi. Potrebno je tvegati. Potrebno je kdaj kakšno rešitev izsiliti. In potrebno je kdaj pa kdaj kakšno izplačilo zadržati. Kdaj pa kdaj je potrebno, da kdo nekaj mesecev ne dobi kakšne plače in se pač znajde po svoje. Ta zadnji prijem poznam s kulturnega področja. Posamezniku, ki je na koncu proizvodne in prodajne poti, pa naj je pesnik, pisatelj, pevec, filmski igralec ali celo športnik, je vedno mogoče predlagati, da s honorarjem malo počaka. Hilda Tovšak in Zoran Jankovič sta ukrepala podobno, samo s to razliko, da bo šel Vegrad verjetno v stečaj, Ljubljana pa bo ponovno še za štiri leta dobila istega župana. Uspešni nogometaši ali košarkarji so veliko vredni. Tudi vsak mesec jim je potrebno veliko plačati. Če si nekaj posameznikov s tako imenitnimi dohodki Ljubljana lahko privošči, je pa prej ko slej jasno, da si jih ne more privoščiti slovenska televizija. Ker pač svojih tekem iz Arene Stožice nikakor ne bo prenašala v sto ali dve sto držav. Prav tako je malo smešno, da bi dan na dan gledali prenose tekem, polnih dragih profesionalcev, medtem ko televizija dan na dan prenaša bolj ali manj amaterske narodno zabavne ansamble in še bolj amaterske igrane serije. Mitja Rotovnik je zasnoval Cankarjev dom: problem Cankarjevega doma je dovolj enostaven: tujci praviloma ne pustijo snemati in prenašati svojih koncertov po medijih, in to niti, če bi šlo samo za slovensko televizijo. Tako pač Cankarjev dom ni postal podaljšek nacionalnega radia in televizije, to pa, kar je naredil Zoran Jankovič z Areno Stožice, je sicer iz več razlogov pohvalno, vseeno bi težko rekli, da so Stožice kaj drugega kot nov, dodaten, tudi športu namenjen Cankarjev dom. Da bi prodajna pot (vseeno ali za kulturo ali šport) bila učinkovita, potrebuješ ustrezne dobro plačane profesionalce. Mogoče je celo izvedljivo, da bi Ljubljana vzgajala vrhunske ekipe nogometašev in košarkarjev in takšno klubsko ekipo nekaj časa celo zadržala. Slovenski klubi najbrž ne bodo mogli pokupiti vrhunskih domačih talentov, evropski pa jih bodo najbrž pokupili mimogrede. Če pa se ustavimo pri umetnikih, še težje verjamemo, da bodo slovenske Lady Gaga osvojile svet in se obenem dovolj pogosto vračale. Pri športu je prodajana pot uravnotežena vsaj toliko, da pol zvezdnikov prispeva gostujoče moštvo, pol zvezdnikov pa domače. Tudi pri boksu delujejo dogodki na tak način. Ker pa Arena Stožice poleg imenitnih dohodkov od množice trgovin predvideva tudi množico kulturnih dogodkov, se pravi koncertov, se moramo vprašati ali sta si te dogodke Zoran Jankovič in Roman Jakič pravilno zamislila: poleg tega, da bi Arena Stožice pripeljala do hitre in uspešne dodatne profesionalizacije slovenskega športa, je možna tudi druga pot: da nastopajo športniki, ki jih ni potrebno plačevati in s katerimi ni pretiranih stroškov. Zgolj ugibam ali je ob vseh slovenskih univerzah možna kakšna med-univerzitetna košarkarska liga. Da bi razvili gimnazijsko nogometno ligo, to najbrž ne bo mogoče: bodoči morebitni zlati maturanti ne smejo biti poškodovani. Vsaj na področju umetnosti pa ne bo ovir: narodnozabavnih ansamblov in pevk in pevcev s Slovenske pevke ne bo zmanjkalo. Hočem reči, če ne bo možna imenitna in draga profesionalizacija, morda bo Arena Stožice prinesla široko, ljudsko amaterizacijo vsaj kulture, če že ne športa. Ljubitelji ne prejemajo plač, posebno ne izredno visokih plač. Arena Stožice se mi prikazuje kot nekakšna nova Metelkova, poleg tega, da lahko postane sedež alternativnih športov, tudi in predvsem sedež alternativne kulture. Slovenjegraški „Prevent“ bo propadel, ker nima prodajne poti, presekali so mu jo. Šport in kultura v Ljubljani seveda ne bosta nikoli propadla. Ker dobili sta sijajno novo prodajno pot!