Pisma bralcev

MLADINA, ŠT. 30

ISLAM ALI NACIZEM

Na Norveškem je prišlo do najhujše tragedije po drugi svetovni vojni, saj je skrajni desničar Breivik umoril okoli 80 ljudi, mnogo pa jih je tudi poškodoval. Po poročanju medijev je bil Breivik nacionalist, sovražil je levičarje, islam in multikulturnost.

V medijih je bil Breivik označen za krščanskega ekstremista oz. fundamentalista, vendar pa ta oznaka ne more držati. Kajti, kristjani, torej tisti, ki v dejanjih sledijo nauke Jezusa Kristusa, ne ubijajo in ne sovražijo, niso proti islamu in multikulturnosti. Jezus je bil namreč pacifist, bil je proti ubijanju ne samo ljudi, temveč tudi živali. Ni sovražil drugače verujočih ali ateistov, niti tistih, ki so imeli drugačno kulturo. Rekel je: ljubite sovražnike in kdor bo prijel za meč, bo z mečem pokončan. Jasno je, da se lahko imenujejo za kristjane samo tisti, ki v delih sledijo Jezusu, in ne tisti, ki govorijo o Jezusu Kristusu, njihova dejanja pa nasprotujejo Njegovemu nauku in življenju. Ti drugi se lahko imenujejo katoliki, protestanti ali kaj drugega.

Seveda pa se lahko Breivik imenuje katoliški ali protestantski fundamentalist oz. ekstremist, odvisno od tega, ali je katolik ali protestant. Za to ni nobenih zadržkov, še posebej ne, ker je biblijska ideologija, na kateri slonita katolicizem in protestantizem, zelo sovražna do drugače verujočih in mislečih, ateistov, žensk in podobno. Katoliška cerkev javno izjavlja, da mora odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri. Prof. dr. Hubertus Mynarek, nekoč dekan na katoliški teološki fakulteti univerze na Dunaju in prvi profesor teologije v nemškem prostoru, ki je izstopil iz katoliške cerkve, je v nekem intervjuju rekel: »Kjer ima oblast cerkev, tam zatira manjšine, tam zatira druge ljudi in se ne ustraši niti pred dejanji nasilja. Vseh dejanj, ki jih danes pripisujejo fašistom in skrajnim desničarjem, cerkev ni sama storila - velikokrat je bila za zgled - naravnost vzor! Predvsem pa je za vse to ustvarila ideološko podlago. Seveda se danes cerkveni gospodje, cerkveni knezi ne udeležujejo pri uničevanju sinagog, toda v prejšnjih stoletjih so to počeli. Slabo pa je, da so posejali ideologijo, ki je širila in zahtevala ljudomrzništvo, sovražno razpoloženje do tujcev - ko je šlo za nekristjane -, sovražnost proti judom in proti sektaškim manjšinam! In iz tega naročja, iz tega naročja zla še vedno prihajajo zločini, tudi v 20. in 21. stoletju. Mnogi teh skrajnih desničarjev so šli skozi katoliško in evangeličansko šolo in so slišali, da se sme v Božjem imenu storiti tudi nekaj, kar je sicer prepovedano.« (vir: www.zrtve-cerkve.org) Te besede povedo vse. Krvava cerkvena ideologija se materializira tudi sedaj in to, kot vidimo, z zelo krvavimi dogodki.

Breivik je po pisanju medijev (Spiegel-online) v bibliji iskal mesta, ki legitimirajo nasilje. Seveda jih je tam kar nekaj in to ne samo takšnih, ki nasilje dopuščajo, temveč ga celo zahtevajo. Biblija npr.: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem ... Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje ... Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem.« (4 MZ 31,1-9)

Breivik je sam sebe smatral za križarja, ki ima dolžnost preganjati neverne. To pa seveda ima svoj izvor v cerkvenem nauku. Vedno bolj prihaja na dan odgovornost cerkve za takšna dejanja. Zaradi cerkvene ideologije niso ljudje umirali samo v preteklosti, temveč umirajo tudi sedaj, v letu 2011.

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah

MLADINA, ŠT. 28

PO DUŠI MLADA PARTIZANKA

Nedavno ste objavili članek Po duši mlada partizanka, kjer Elena Pečarič kot v vsakem medijskem nastopu trosi neresnice o meni osebno in problematiki invalidnosti v celoti.

Teh vedno istih in ničkolikokrat demantiranih očitkov sem že vajen in se niti ne bi odzival, če se ne bi ravno sedaj v zakulisju odvijalo strankokratsko mesarsko klanje za invalidska sredstva in položaje v Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO).

Pred kratkim me je novinar nacionalke vprašal, zakaj, ko vendar lahko vse te obtožbe argumentirano ovržem, tega ne počnem glasneje. Odgovor je, da argumenti niso dovolj, še vedno velja tragedični model invalidnosti, s tem pa stereotipi in arhetipi.

Zakaj npr. je v filmu Rango župan na invalidskem vozičku? Ker je sicer njegova motivacija nejasna, utegnil bi nam biti celo simpatičen, voziček pa pojasni vse: žleht je, ker je na vozičku in na vozičku je, ker je bil žleht, karmično pač.

Ta stereotip film krepi zaskrbljujoče dosledno, negativec na vozičku, običajno t.i. super cripple; Dr. No, Dr. Strangelove, Unbreakable, Wild Wild West, Sir Teabing v Da Vincijevi šifri, in ko mi Pečaričeva pripisuje skoraj nadnaravno moč in vpliv, novinarji in bralci to zgodbo kupijo.

Nasprotno je »arheotip« invalidnega dekleta pozitiven, vsled aseksualnosti celo svetniški, od Kekčeve Mojce naprej, zato so javnost in mediji Pečaričevi naklonjeni, verjamejo njenim fikcijam in objavljajo pesmice, ki jih sicer ne bi nihče resno jemal.

Invalide moti tudi pozitivna diskriminacija, posebne olajšave ob »poeziji« Pečaričeve motijo še bolj kot negativni stereotipi. Glede kognitivnih sposobnosti terjamo enaka merila in tudi zato nas najbolj moti pokroviteljski paternalizem, kakršnega demonstrira zlasti ZARES, ki sploh ne skriva prepričanja, da strankarski kadri bolje vedo, kaj je za invalide dobro kot mi sami.

Paternalizem ne prizanaša niti Pečaričevi, kot razočarano ugotavlja po neuspelem naskoku na mesto gen. direktorice direktorata za invalide in na blogu nehote razkrije nedoslednost svojih načel, ko zapiše, da ne bi bilo nič narobe, če bi službo na javnem razpisu po politični liniji dobila ona, ker da prinaša tudi kaj »novega in naprednega«.

Ko pa se že oglašam in upajoč, da bralstvo Mladine upošteva argumente, bom na očitke ponovno odgovoril:

Reprezentativne invalidske organizacije so zakonsko zavezane strogemu nadzoru porabe in večstopenjskemu poročanju. FIHO je imel dve reviziji računskega sodišča, revidiranih je bilo tudi pet članic NSIOSa, vse po anonimni prijavi. Ocena je bila pri vseh pozitivno ali mnenje s pridržkom zaradi manjših nepravilnosti odpravljenih v toku postopka, kar so nadpovprečno visoke ocene.

Drži pa, da je računsko sodišče FIHO naložilo najti sveti gral delitve limitiranih sredstev, čudežno formulo, v katero bomo vnašali podatke o posameznih organizacijah, programih in potrebah, ven bo prišla pa »demokratična, transparentna in pravična« rešitev.

Že doslej se v FIHO z dialogom in konsenzom uspešno dogovarjamo, kako omejena sredstva razdeliti in Pečaričeva prikladno pozabi omeniti, da ravno YHD zadnja leta dobiva največ na člana, tako kot pozabi omeniti, da je proračun YHD, ta »neki minimum, ki ga morajo napaberkovati«, skoraj €1.5 mio. Prav tako veliki zagovorniki transparentnosti ne objavljajo svojih finančnih poročil, skrivnost je celo število članov YHD-ja.

Morda je konspirativnost del revolucionarnega naboja, ki ga omenja, naboja »na vse ali nič ... ki je za svoj cilj pripravljen zastaviti vse - celo tistega, ki te financira«. Zanimiva in zgovorna dikcija. Ne zastaviš samega sebe ali svojega financiranja, temveč tistega, ki te financira, konkretno FIHO, kjer slučajno ali pa ne, strankokracija ravno zdaj poskuša iz procesa odločanja izriniti predstavnike invalidskih in humanitarnih organizacij in si s tem ustvariti nove menjalne enote quid-pro-quo politike in službe za primer poraza na volitvah.

V tem je škoda, ki jo invalidom dela Pečaričeva, nove in sveže ideje so sicer vedno dobrodošle, toda osnovna teoretska podmena t.i. hendikepizma je stalen konflikt z okolico. Te zapovedi se invalidska mikro frakcija YHD drži, a težko je biti v konstantnem konfliktu z vsemi okrog sebe in konstruktiven, destruktivnost pa v javnosti ustvarja zmoten vtis o ne-enotnosti invalidov.

Na žalost strankokracija izkorišča lažni vtis neenotnosti med invalidi, ki naj bi bili po Pečaričevi v strahu pred menoj ali za svojo eksistenco celo v času anonimk in internetnih forumov tiho kot miši. Ta navedba je do invalidov žaljiva in dejstva kažejo nasprotno sliko. Po raziskavi med uporabniki FIHO storitev je 91.5% od 115.000 invalidov zadovoljnih z delom FIHO (vir: Evalvacijska raziskava).

Tudi druge obtožbe in neresnične navedbe lahko (ponovno) argumentirano demantiram, a vsled omejitve prostora le beseda o »številnih funkcijah, katerih nosilec sem« (kot da je kaj narobe, če je človek, zlasti invalid, aktiven). Za nobeno se nisem predlagal sam. Nisem narcisoiden, da bi se sam udinjal volivcem, ministrstvo za kulturo ne financira dokumentarcev o meni niti portalov, kjer bi propagiral svojo politično stranko.

Prav tako si ne domišljam, da poznam rešitve za vse težave tega sveta. Dunning-Krűgerjev efekt je med politiki pogost, Pečaričeva ni posebnost. Kar znam in kar zanima mene, je ustvarjanje in preseneča, da še nisem bil obtožen tajkunstva, ker sem iz enega kopirnega stroja ustvaril invalidsko podjetje s prek 100 delovnimi mesti, skoraj polovico za invalide, ki si z lastnim delom ustvarjajo pozitivno samopodobo in socialno varnost. A to ni žmohtna tema.

Vem, da ne ustrezam stereotipu trpečega invalida, in da sem za strankokracijo moteč, a nihče mi ne more očitati nezakonitega delovanja ali osebnega okoriščanja. Po 40 letih dela v reprezentativnih invalidskih organizacijah imamo kaj pokazati, naš sistem je primerljiv z državami, ki so nam vzor in tudi plenilska politika ga ne bo zrušila.

Ne nameravam javno polemizirati s Pečaričevo. Njen odziv bi bil, da, kar navajam, drži, a da je protikorupcijska komisija ugotovila, da sem v navideznem konfliktu interesov, na kar bi odgovoril, da potem to velja za vse člane FIHO, poslance, vladne ministre itd., da je definicija navideznega konflikta interesov neživljenjska, in da to ni samo moje mnenje, glej npr. http://www.finance.si/312676/Protikorupcijski-piar?sort=desc itn. v nekonstruktivno neskončnost, zato to preskočimo.

Do svojega mnenja ima Pečaričeva seveda pravico, na to, da ji mediji glede na marginalno reprezentativnost invalidov dajete nesorazmerno veliko prostora tudi kot super-cripple, nimam vpliva. Lahko le upam, da bomo prešli navijaški našivašizem in debatirali o vsebinah, ne osebnostih. Da je debata o prihodnosti pomembnejša od preteklosti, se strinjam celo z Eleno Pečarič.

BORIS ŠUŠTARŠIČ, DRŽAVNI SVETNIK ZA PODROČJE SOCIALNEGA VARSTVA

MLADINA, ŠT. 25

JANŠEVI MEDIJI

POPRAVEK

Naslov popravka: »Radijske postaje Infonet so politično neodvisne«

Neresnična trditev št. 1: »sta bila sama v konfliktu interesov z največjo radijsko mrežo«

Janez Janša in Franci Matoz nista v nobenem konfliktu interesov z največjo radijsko mrežo. Franci Matoz je moj osebni prijatelj in vsekakor ni konflikt interesov, če prijatelju pomagaš pripraviti power point in mu posodiš računalnik. Izraz konflikt interesov naj bi pomenil to, da ista oseba nastopa v isti zadevi v dveh nasprotujočih si vlogah in zato lahko pride do konflikta interesov. Franci Matoz in Janez Janša zato z radijsko mrežo Infonet nimata konflikta interesov, saj znotraj naše mreže ne igrata nobene uredniške, lastniške ali poslovne vloge.

Napačna trditev št. 2: »nudil tehnično pomoč ... tega sicer ni hotel takoj priznati«

Trditev ne drži. Ko me je novinar dne 21.06.2011 poklical po telefonu in začel spraševati v zvezi s tiskovno konferenco, sem ga prosil, naj mi vprašanje pošlje po elektronski pošti. Še isti dan sem ob 13:08 po elektronski pošti prejel vprašanje novinarja, v katerem me je spraševal, ali sem pomagal pri organizaciji tiskovne konference Janeza Janše. Ob 13:49 je novinar od mene prejel izčrpen odgovor. Že v prvem mailu, ki sem mu ga poslal ob 13:49, sem mu torej odgovoril na prvo in do takrat edino vprašanje, zato trditev, da nudenja tehnične pomoči nisem želel takoj priznati, ne drži.

Napačna trditev št. 3:

»družba je lahko po novem ... in začela razširjati program mreže«

Trditev ne drži. Radijske postaje se lahko v radijsko mrežo povezujejo že od leta 2001. Povezovanje je bilo torej mogoče že 6 let, preden se je leta 2007 spremenil zakon, na katerega se sklicuje novinar. Povezovanje v mrežo omogoča Zakon o medijih iz leta 2001. Sprememba v Zakonu o telekomunikacijah iz leta 2007 je omogočala, da so mreže lahko po novem imele skupni RDS. Sama sprememba Zakona o telekomunikacijah na vsebinsko oblikovanje mreže ali pa vsebino programa ni imela vpliva, je pa sprememba vplivala na uporabo RDS funkcije. Radijska mreža Infonet je bila registrirana leta 2002, Radio 1 pa leta 2007.

Napačna trditev št. 4:

»... je lahko po novem ukinila svoj program«

Tako Zakon o medijih kot Zakon o telekomunikacijah nikjer oziroma v nobenem členu ne omogočata ukinitve radijskega programa zaradi povezovanja v mrežo. V Zakonu o medijih iz leta 2001 je zapisan 83. člen, ki radijskim programom omogoča povezovanje v mreže pod pogojem, da ima vsak v mrežo povezan izdajatelj najmanj 2 uri lokalnega programa in da ima mreža najmanj 25 % oziroma najmanj 6 ur skupnega programa.

Napačna trditev št. 5:

»... je podarila ekskluzivni dostop do medijskega prostora«

Pravica do popravka, kot sem jo predlagal, ni nikomur podarila ekskluzivnega dostopa do medijskega prostora. Zakon omogoča, tako kot prej, popravljanje napačnih trditev in prikaz nasprotnih dejstev. Bistvena razlika pa je bila, da je bilo po novem mogoče zahtevati objavo na istem mestu. V tem delu sem povzel rešitev iz avstrijske zakonodaje, nad katero pa se pred tem nikoli ni zgražal noben novinar. Tudi sicer to za Evropo ni nič novega. Nemčija, ki velja velikokrat za vzor demokratične medijske ureditve, ima v členu, ki določa popravek, zelo jasno zapisano, da popravek ne sme »imeti videza pisma bralcev«. Pred spremembo zakona so se popravki v Sloveniji objavljali največkrat kar med pismi bralcev.

LEO OBLAK, PREDSEDNIK UPRAVNEGA ODBORA IN IZVRŠNI DIREKTOR, INFONET MEDIA