Puška in apaurin

Po uradnih podatkih ameriške vojske kar 20 odstotkov vojakov, ki se vrnejo z misije v Afganistanu ali Iraku, trpi za posttravmatskim stresom in hudimi depresijami. Med tistimi, ki so bili na misiji dvakrat, je takih 30 odstotkov. Vojaški zdravniki jim za to predpisujejo zdravila proti depresiji, psihozam, zdravila za sproščanje mišic, uspavala, zdravila proti stresu pa proti tesnobnosti, zdravila proti motnji pomanjkanja pozornosti ... Kaj pa v Slovenski vojski, ki je v tujino v zadnjih letih skupaj poslala 6000 vojakov?

Zdaj je na misijah v tujini 447 slovenskih vojakov, od tega 88 v Afganistanu. V Slovenski vojski natančnih podatkov o vrstah in količini takšnih zdravil, ki bi jih uporabljali naši vojaki, niso razkrili. Največji delež vojakom na misijah predpisanih zdravil naj bi sestavljala zdravila proti malariji. Kar se tiče zdravil za duševne težave pa, medtem ko so vojaki doma, »navedenih zdravil pri oskrbi praviloma ne uporabljamo oziroma so indikacije za uporabo le-teh izredno redke«. Drugače je, ko so na misijah: »Izjemoma se v mednarodnih operacijah in misijah zaradi stresnih situacij pripadnikom Slovenske vojske v minimalnih odmerkih predpiše anksiolitik (apaurin, helex, xanax).« Psihiater dr. Slavko Ziherl poudarja, da bi več o tem morali povedati vojaški zdravniki, saj »vsak zdravnik, ki predpiše neko zdravilo, ga mora za določene indikacije in ne kar tako ali preventivno«. Ziherl še pojasnjuje, da se omenjena zdravila predpisujejo zoper tesnobnost, anksioznost, in človeka umirijo. Pri tem dodaja, da bi morali biti vojaki nasploh, tako tudi slovenski, psihično opremljeni za takšne razmere in bi načeloma morali bolje obvladati strah kot navadni ljudje: »Seveda pa je možno, da tudi vojak zapade v anksioznost. Ampak vprašanje, ali je to situacija za zdravljene z zdravili.«

In v ameriški vojski tako vseprisotni posttravmatski stres po vrnitvi z misije? V Slovenski vojski pojasnjujejo, da je doma vojakom psiholog na voljo 24 ur na dan, po en vojaški psiholog pa spremlja tudi vse večje kontingente, kot sta recimo na Kosovu in v Afganistanu. Vojaki se nanje doma obračajo redko, na misijah pa pogosteje. Ti psihologi so posebej pozorni na znake posttravmatskega stresnega sindroma pri vojakih po vrnitvi z misij, »a ga do zdaj še nismo zasledili«. Ziherlu se zdi to povsem logično, saj »ta diagnoza nastopi po nekem res ogrožujočem dogodku. Torej ne, ko je vojak zgolj priča nekemu dogodku, recimo smrti, pač pa, da je bil napaden in je preživel. Ta sindrom sproži dogodek ali več dogodkov, ki morajo biti izredno hudi.« Slovenski vojaki pa s takšnimi dogodki doslej niso imeli veliko stika.

Posttravmatskega stresnega sindroma, ki nastopi šele po vrnitvi v domovino, ne gre mešati z akutnim stresnim sindromom, ki se pojavi takoj po stresnem dogodku in se lahko zdravi z omenjenimi pomirjevali. »Pri posttravmatskem stresnem sindromu pa tako ali tako ne predpisujemo pomirjeval, ampak anidepresive. Ti imajo pomirjevalni učinek in tudi učinek na depresijo. Treba jih je jemati dlje časa, pri pomirjevalih pa to ni mogoče, saj lahko od njih postanemo odvisni,« pojasnjuje Ziherl. Odvisnost lahko nastopi že po redni uporabi pomirjeval več kot šest tednov, »zato je z njimi treba ravnati zelo previdno«. Še posebej, ker se bo poraba pomirjeval v Slovenski vojski logično zgolj povečevala. V Afganistanu slovenski vojaki opravljajo precej nevarnejše naloge kot prva leta, na Kosovu so bili pred kratkim v prvih bojnih vrstah ...