Še vedno Bologna

Svojih pogledov na bolonjsko reformo tudi po desetih letih nisem spremenil. Še zmeraj postavljam enako vprašanje. Bo univerza, pa ne le ljubljanska, preživela bolonjski proces in ostala univerza? Se bo mogoče vrniti k načelom »Magne Carte Universitatis«, ki so jih septembra 1988 podpisali rektorji evropskih univerz, zbrani na praznovanju devetstoletnice Univerze v Bologni. Po njih naj bi bile univerze varuhi evropske humanistične tradicije, odgovorne za kulturni, znanstveni in tehnološki razvoj, kar morejo opraviti le, če so avtonomne in če sta raziskovanje in učenje neločljivi ter neodvisni od politične in gospodarske moči.

Enajst let pozneje so ministri iz 29 evropskih držav spet v Bologni podpisali Bolonjsko deklaracijo. Njeni cilji so bili ustvariti Evropski visokošolski prostor, povečati zaposljivost in mobilnost državljanov ter mednarodno konkurenčnost evropskega visokega šolstva. V njej se odraža prepričanje, da je vse mogoče rešiti s trgom, da bi morale biti univerze organizirane kot gospodarske družbe, da bi morale kot gospodarske družbe tekmovati, svojo ponudbo neprestano prilagajati povpraševanju in proizvajati nekaj, čemur pravijo »človeški kapital«. Po njej je univerza nekakšna tovarna, v katero študentje prihajajo kot kosi reprodukcijskega materiala, iz nje pa naj bi, ko smo jim dodali »dodano vrednost«, odhajali kosi dokončanih produktov. To naj bi dosegli z uvedbo dvostopenjskega študija, kreditnega sistema ECTS, evropskim nadzorom zagotavljanja kakovosti in odpravo ovir za svobodno gibanje študentov, učiteljev, raziskovalcev in administrativnih delavcev. Trditi, da bolonjski proces ni prinesel nič dobrega, je narobe, a najbrž se zdaj tudi nekdaj tiha večina že strinja, da je škoda mnogokrat večja od koristi.

Še zmeraj postavljam enako vprašanje. Bo univerza, pa ne le ljubljanska, preživela bolonjski proces in ostala univerza?

Se je bolonjska reforma v nekakšno birokratsko moro spridila le pri nas? Ali le mi seštevamo in odštevamo nesmiselne merske enote ECTS, drobimo predmete in ugotavljamo, kako z raznovrstnimi vsotami ECTS ostati pri starem, preiti s starega na novo ali od študija biologije na prvi stopnji do doktorata iz prava. Se le mi ukvarjamo s stotinami nesmiselnih postopkov, kot je akreditacija, ki spominja na standarde ISO, ali samoevalvacija, ki spominja na nekdanjo kitajsko samokritiko? Najbrž ne. Se je študij skrajšal in izboljšal? Nič od tega. A vse to je bilo mogoče pričakovati. Nikoli namreč nismo dobili odgovorov na povsem enostavna vprašanja, kot so: Kje naj bodo temeljni predmeti? Na začetku ali na koncu? Ali naj bo program tistih študentov, ki naj bi študij nadaljevali na drugi stopnji, enak programom tistih, ki naj bi ga končali po prvi? Je temeljni študij posamezne vede na prvi stopnji lahko kar preskočiti in se z nekakšnimi plačljivimi pripravljalnimi tečaji vpisati na drugo in tretjo stopnjo povsem druge vede?

Zdaj ponavljati stara vprašanja se zdi nesmiselno, kriviti politiko za to, kar imamo, prav tako. Krivi smo sami oziroma naša poniglavost. V času uveljavljanja reforme sem bil kot rektor na kar nekaj konferencah o bolonjski reformi priča te poniglavosti; mnogi rektorji so, ko smo zvečer sedeli ob mizi, ogorčeni postavljali vprašanja, ki sem jih omenil zgoraj, naslednje jutro pa so na govorniškem odru vzneseno ponavljali krilatice s prejšnjih srečanj in zmeraj nove krilatice, ki so jih izumili organizatorji vsakokratne nove konference.

Kakorkoli, zdajšnje vprašanje je, kako se s čim manj škode vrniti k načelom Magne Carte Universitatis oziroma tja, kjer smo že bili. V najboljšem primeru se bo vsa stvar končala z novo reformo, morda istih reformatorjev, ki bodo spet vedeli, da je nekaj treba reformirati, ne pa, zakaj je to treba narediti. Spet jim bodo vsi ploskali, le malokdo pa bo povedal, da je nova reforma le protireforma.