Pisma Bralcev

Mladina, št. 33

Intervju Jože Trontelj

Spoštovani g. Trontelj! Teme, ki sta jih z g. Zgonikom odpirala v intervjuju, se dotikajo naših nravi in vrednostnih pogledov na svet. Večina ljudi svoje poglede nanje zagovarja predvsem čustveno, zato privrženci nasprotujočih pogledov pogosto govorimo drug mimo drugega. Pri splavu se tako krešejo trditve zagovornikov zarodkovih pravic in zagovornikov nosečničinih pravic; pravzaprav se ne krešejo, ker govorijo drug mimo drugega. Zaradi tega je pravzaprav nujno najti stično točko - trenutek med oploditvijo in rojstvom, ko skupek celic postane samostojno čuteče bitje. To je trenutek, ko se pojavijo živčne celice. Nobene potrebe ne vidim, da bi pred tem govorili o živem bitju, torej je v igri zgolj ženska, ki ima pravico razpolagati s svojim telesom, kakor je je volja. Potem seveda pride do kresanja enakovrednih pravic. Okoliščine pa so pri vsaki nosečnici, ki razmišlja o splavu, edinstvene, zato se mi ne zdi ustrezno zagovarjati splošnih stališč do tega vprašanja. Vpletene in odgovorne osebe naj v težnji po najustreznejši rešitvi rešujejo vsak primer posebej.

Pri evtanaziji takšnih dvomov ni, zato tudi ne razumem odpora proti njej. Od kod strah nasprotnikov pred zlorabami? Evtanazija je pomoč večih strokovnjakov pri samomoru nedvomno umirajoče osebe, ki se pri polni zavesti odloči zanj in je pri polni zavesti tudi ob začetku izvedbe. Ostale oblike usmrčevanja bolnikov se nedvomno izvajajo in omogočajo zlorabe, vendar v teh primerih ne gre za evtanazijo, ampak za usmrtitev. In ne razumem, zakaj si kljub (žal ne zmeraj) najboljši paliativni oskrbi ne bi smel želeti umreti, dokler lahko še vsaj malo upravljam svoje telo in se zavedam, kaj se dogaja, namesto da v neobstoj potonem iz neznosne bolečine skozi prisilno omamo in posledično komo? Pravite, da pri zahtevi na smrt bolnih po evtanaziji »ne gre za željo umreti, ampak za klic na pomoč.« Za kakšno pomoč, ko pa pomoč ni več možna? In zakaj evtanazija »ni zasebna zadeva med zdravnikom in bolnikom?«

Po drugi strani zagovarjate poskuse na živalih, pri čemer kljub trditvi, da si »vse življenje na Zemlji zasluži spoštljiv odnos,« vzpostavljate hierarhijo, na vrhu katere so človeku podobne opice, na dnu - brez pravic - pa bakterije. S katerimi znanstvenimi dognanji lahko potrdite upravičenost te hierarhije?

Nedoslednost v vaših stališčih/stališčih KME zaznavam tudi pri vprašanju družine: »Nič nimamo zoper raznolike nove oblike skupnosti, ime družina pa naj bi le ohranili za to, kar nam pomeni danes.« Prav dobro veste, da tukaj ne gre za igračkanje okoli imena. Pripadnikom 'nedružinskih' skupnosti je večinoma povsem vseeno, kako se jih imenuje. Gre jim predvsem za pravice do skrbništva, oskrbe in dedovanja, ki so sedaj na voljo zgolj 'družinskim' skupnostim, želijo pa si seveda tudi, da ne bi bili moralno zapostavljeni. Katere znanstvene primerjave različnih skupnosti vam dajejo pravico, da nekatere od njih zapostavljate?

»Klasična etika,« o kateri govorite, se je res »razvijala stoletja, celo tisočletja,« vendar zgolj na zemljepisno omejenih območjih, ki so jih osvojili vojščaki krščanske vere. Prej je ni bilo, zunaj teh območij je ni, na preizkusu časa pa jo drugačne vrednote že nekaj stoletij uspešno krušijo, razjedajo in preraščajo. Svet je poln raznolikih človeških skupnosti, (ne)delujočih teles, živalskih vrst ter odnosov in ravnanj z vsem tem. Tudi jaz gojim vašim strahovom podoben strah pred zlorabo - strah pred vplivom spoštovanih ljudi, ki zagovarjate vrednostno hierarhijo enakovrednih pojavov. Želel bi si, da bi bil ta strah neosnovan, kot so vaši strahovi glede zgoraj naštetih tem, vendar se bojim, da ni. Prav iz te drže se namreč napaja vse zlo, ki ga ljudje zavestno povzročamo sobitjem.

Gregor Hrovatin, Maribor

Mladina, št. 34

Vegežerci

... 1

V reviji Mladina, št. 34/2011 je bil objavljen članek Vegežerci - Eksotično pleme, nerazumljena subkultura ali zavedna manjšina? Da bi si bralci lahko ustvarili objektivnejšo sliko o tej problematiki in zaradi pristranske in nekorektne ocene najpomembnejše študije o vplivu hrane na zdravje treh intervjuvancev, prosim za objavo naslednjega besedila:

Če, očitno vegežercem nenaklonjen novinar, zaključi, »da si vegetarijanci, posebej vegani, zaslužijo spoštovanje, ker so se odločili za težjo pot, ki pa na koncu lahko koristi vsem ... zaradi njih ne ubijajo živali in jih ne redijo v nehumanih razmerah, zaradi njih ne krčijo gozdov ... zaradi njih ne nastajajo toplogredni plini« in če k temu sam dodam le to, da vegežerci poskrbijo, da vsejedim ostane več mesa, mleka in jajc ter več denarja v zdravstveni blagajni, se sprašujem čigave interese vegežerci ogrožajo, da si zaslužijo tako odločno zavračanje nekaterih zdravnikov in prehranskih strokovnjakov.

Izbira argumentov za dokazovanje, da ljudje po naravi nismo vegežerci, je neracionalna in zavajajoča, saj pozornost zreducira na vprašanje samo živalske hrane in ustvarja nepotrebne konflikte. Seveda smo ljudje vsejedci, vsepivci, vsekadilci ... - temeljno vprašanje je, ali nam to in v kakšni meri koristi. Ni problem, ali je kakšno hranilo živalskega ali rastlinskega izvora (kravje mleko ali beli sladkor), kakšno zobovje ali črevesje imamo in kaj smo jedli pred tisoči let. Pravo sporočilo vegežercev je zelo preprosto in se ga da zapisati v enem stavku: živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k dobremu zdravju!

Če tako postavimo problem, bodo vsi odgovori tudi enostavni. Ljudje ne bomo zaradi vsak dan večje zmedenosti, nejasnosti in tudi prestrašenosti, ki jih ustvarjajo različne in spreminjajoče se strokovne izjave, vztrajali pri obstoječih prehranskih in življenjskih navadah, za katere vsi ugotavljamo, da niso dobre.

Knjiga, v kateri je veliko znanstvenih dokazov (ne tez, hipotez, domnev, mnenj, predpostavk - ampak dokazov), katera hrana ne prispeva k našemu zdravju, je bila v članku deležna nekorektnega razvrednotenja. En strokovnjak se zlaže, da je v knjigi nabor samo ene vrste raziskav in ji torej zmanjša objektivnost, drugi pove, da so v knjigi opisane raziskave na živalih, kar bi naj pomenilo, da ugotovitve ne veljajo za ljudi, tretji, da knjiga ne prinaša nič pretresljivega, torej, to smo že vse vedeli. Kako to, da ti strokovnjaki ne najdejo dokazov, da nekaj konkretnega v tej knjigi ni res, da je avtor ponaredil rezultate raziskav, da so narejene metodološke napake v raziskovanju, da je objavil napačne sklepe. Nič od tega. Za njih je pomembno, da zmanjšajo vrednost knjige kot celote. Zakaj?

Kitajska študija je še vedno najobsežnejša študija (raziskava) o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva. Tisti, ki so prebrali knjigo Kitajska študija, vedo, da je ta študija le del knjige, v kateri je opisanih veliko drugih raziskav (citiranih več kot 750 del), tudi takšnih, ki so dokazovale koristnost vsejedstva z veliko maščobe. Je pa res, da avtor dr.

Campbell bralcu razkrije metodološke in druge »napake« v teh študijah in pod vprašaj postavi njihove izsledke ali pa razkrije finančno povezavo med raziskovalci in prehransko industrijo.

Obsežnega dela knjige, skoraj četrtino, nihče ne omenja. Ta del govori o temni strani znanosti, o tem kako in katera znanost (celo kateri znanstveniki) je podrejena kateri industriji, o vplivu teh industrij na medije in politiko. To je morda bolj zanimivo in koristno branje, kot to, katera hrana koliko koristi / škodi. Za navadnega človeka je še kako pomembno, da pozna te vplive, saj bo lahko sam ocenil verodostojnost teh ali onih smernic, na katere se tako vehementno sklicujejo.

Niti avtor knjige niti jaz osebno ne trdim, da so vsi strokovnjaki del kupljene znanosti. Mnogi pošteno povedo tisto, v kar so sami prepričani, da je prav, a vseeno bi morali biti dovolj pošteni in priznati, da obstaja tudi drugo mnenje.

Morda zavestno ne ščitijo od vegežercev ogroženih interesov prehranske, farmacevtske ali medicinske industrije, a njihovo prikrivanje in izkrivljanje popolnoma enostavnih in dokazljivih dejstev meče senco dvoma.

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se nekateri strokovnjaki spravili nad Kitajsko študijo (nekateri so še pred meseci javno priznali, da ne poznajo niti raziskave s tem imenom niti knjige, ki je naenkrat postala zelo pomembna)?

Očitno so zdaj, ko so jo prebrali, spoznali, kako nevarna je lahko. Ni nevarno osnovno sporočilo knjige »živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k boljšemu zdravju in povzročata številne bolezni«. Nevarni so dokazi, njihovo število, doslednost, preverljivost in logičnost. Če komu uspe odvrniti ljudi od branja ali zrelativizirati pomen in zmanjšati verodostojnost teh dokazov, potem bo lahko obračunati s katero koli tezo in ljudi pridobiti za to ali ono hrano. V takšni zmedi tudi oblika zob postane argument, saj ne gre več za vprašanje, kaj nam koristi, ampak, kdo ima prav. In prav ima ponavadi tisti, ki ima denar.

A nekako nočem verjeti, da to kdo počne namenoma.

Dejstvo je, da logika kapitala vsak dan v naše domove in na naše mize prinaša vse več vege izdelkov. Ko bodo dobički dovolj zanimivi, bodo tudi nekatere raziskave dale drugačne rezultate in se bodo pisale drugačne strokovne smernice. Potem bodo mnogi rekli: ah, v Kitajski študiji je to pisalo že pred desetletji.

Ivan Soče, Maribor

... 2

Na osnovi podane primerjave veganskega prehranskega sloga in »običajnega« mesojedskega se lahko spomnimo enega že slišanega zaključka: ljudje, ki se trudijo živeti bolj zdravo, v večini primerov tudi »so« bolj zdravi. Zato bi se primernejša konkurenca veganskim parametrom zdravja, še bolj pa njihovim etičnim načelom, lahko našla pri tistih vsejedcih, ki živijo zdrav življenjski slog, športajo, ne kadijo, reflektirajo svoje prehranske izbire ter jih utemeljujejo na zelenjavi in mesu oziroma hrani živalskega porekla iz lokalne, ekološke ter sonaravne reje.

Zavajajoče in škodljivo se mi zdi nekritično povzemati mantro o etični superiornosti veganstva, ki naj bi bilo prijaznejše do planeta. Kako lahko Zgonik trdi, da se zaradi veganstva ne krčijo gozdovi, ko gledamo uničevanje prerij, pragozdov in njihovih ekosistemov v korist brezskrupuloznega ustvarjanja monokulturnih polj? Ali razumemo, zakaj bližnjevzhodno zibelko civilizacij zgodovina poimenuje »lok rodovitnega polmeseca«, čeprav je danes tam puščava? Ta in podobne planetarne rane, ki se ne bodo kar tako zacelile (če sploh), jasno govorijo, da so monokulture dvorezen meč, ki od neolitika dalje še kako uničujejo planet, saj hlastajo za vedno novimi pridelovalnimi površinami, za njimi pa ostaja globoko ranjena narava, če že ne puščava. V tem smislu ni rastlinojedstvo samo po sebi nič bolj etično kot vsejedstvo.

Aja, ker s tem ne ubijamo živali? Ko se do včeraj bogat in raznovrsten habitat, po možnosti na drugem koncu planeta, verjetno za vselej spremeni v pusto monokulturno plantažo, katere donosnost je pogojevana z zatiranjem vseh drugih živih vrst in ob izdatni podpori fosilnih goriv, zato da našim rastlinojedcem zagotovi aminokisline v obliki sojinega »mleka« ter sojinih »jogurtov«... kam se še lahko zatečejo izgnane rastlinske in živalske vrste? Bodo našle azil v permakulturnih oazah? Ali se pač veganom ne zdijo pomembne, ker tofu in seitan na policah trgovine o tem biocidu nič ne povesta, ker preprosto ne pomislijo nanje, ali ker so grde, premajne, morda celo neopazne, čeprav so bistven del nekega ekosistema? Navednice pri mleku in jogurtu uporabljam namenoma, saj soja zahteva obilo tehnološke podpore - in izpustov CO2 -, preden se prelevi v končni izdelek in priroma do uporabnikov. Zakaj se veganom vse to ne zdi sporno, ne vem.

Soja ni kar tako bolj etična izbira od mesa. Monokulture v skrajni konsekvenci podpirajo globalni biocid. Četudi ima dobre namene, ni veganstvo nič kaj bolj »etično« kot vsa običajna tiha podpora masovni proizvodnji hrane oziroma plenjenju in izčrpavanju naravnih resursov. Ta problem izčrpavanja resursov si, v večji ali manjši meri, delimo skoraj vsi v tej kulturi. Smo del problema in ne rešitve, ne glede na vsebino naših hladilnikov ali na morebitno moralno zadoščenje, ki ga nekateri doživijo ob žvečenju izključno rastlinske hrane. Sprašujem se, koliko tistih, ki verjamejo v superiornost svoje prehranske izbire, se je zares pripravljeno soočiti s tragičnimi »detajli« zgodb hrane na svojih krožnikih?

Katarina Višnar, ŠD CrossFit Plamen, Ljubljana